Tiskane izdaje
V vsakem bremenu, ki tišči na malega človeka, je ljudska pamet poiskala tudi nekaj smešnega, včasih že. Tudi Slovenci smo imeli šale o miličnikih, ki so ravnali parket, in o državnikih, ki so prodajali zemljo, o proračunu ali davkih pa nikoli nič.
O davkih res ne najdemo nič veselega, v najboljšem primeru znano slovensko vdanost v neizogibne življenjske prelomnice, češ pred davki te ne reši niti smrt. To ne nazadnje sploh ni res, in ne smemo nehvaležno spregledati, da nam dandanes precej znana Priloga I k zakonu o davku na dodano vrednost omogoča in zagotavlja znižano, 8,5-odstotno obdavčitev tudi za »storitve pokopa in upepelitve, skupaj s prometom blaga, ki je neposredno povezan s pokopom ali upepelitvijo in ga opravi izvajalec pogrebnih storitev«. Sicer pa je v prilogi na voljo dosti drugih, za vsakdanje življenje neizogibnih »dobav blaga in storitev«, na primer frizer in vstopnice za gledališče, pa tudi hrana in časopis, v katerega vam vrtnar nazadnje priročno zavijejo sadiko, da od nje ne kaplja in ne curlja. Da, tudi v sadiki je (le) 8,5-odstotni davek.
Po internih proračunskih izhodiščih za leti 2013 in 2014 se utegne vlada odločiti za uvedbo splošne, 20-odstotne obdavčitve pri štirih skupinah blaga in storitev, ki jih smemo zdaj uživati z nižjim davkom: pri hrani za male živali, časopisih, javni higieni in uporabi športnih objektov. Od davčnega napada na zgolj štiri dejavnosti si predlagatelji na leto obetajo neverjetnih 60 milijonov evrov. Smešno, kako nenavadna razmerja: po Umarjevih izračunih bi dvig splošne davčne stopnje z 20 na 21 odstotkov proračunu prinesel le 120 milijonov evrov.
Vlada, ki je sprva delila nove davčne ugodnosti, zdaj po kapljah zbira nove vire, ponekod bi rada zajemala z vedrom. Nič, spet ni pravi čas za šale o davkih.
