Tiskane izdaje
Zdaj ko smo skoraj vsi opravili z dohodnino za preteklo leto in še ne vemo, katere novitete na tem področju načrtuje minister za finance, si lahko vzamemo nekaj časa za razmislek o skupnem denarju, ki se v javne finance steka prek davkov. Najlaže si je predstavljati, kaj vse plačujejo državljani, če ostanemo blizu doma, recimo v glavnem mestu.
Uprava Mestne občine Ljubljana v proračunu za leto 2015 načrtuje, da bo imela mestna blagajna 384,7 milijona evrov prihodkov: 126,7 milijona evrov pričakuje iz dohodnine. Toliko bodo torej meščani plačali neposredno iz svojih zaslužkov, saj je dohodnina davek na prejemke, na milijone evrov pa še prek drugih dajatev. Dohodnino si delita država in občina - tej zdaj pripada 54 odstotkov denarja, ki ga zberejo njeni stalni prebivalci.
Na velik delež proračuna, ki ga za mestni proračun zberejo meščani, smo pomislili, ko smo si ogledovali zmešnjavo, ki so si jo ljubljanski oblastniki privoščili, ko so urejali in preurejali kratko razdaljo v središču glavnega mesta, vsega nekaj sto metrov ceste. Razlagajo nam, da je tam zdaj nekakšna mestna dnevna soba. Skoznjo po novem vozijo le mestni avtobusi, med njimi skačejo pešci, tik ob cestišču, skoraj pod mestnimi avtobusi, stojijo mize in senčniki za goste enega ali dveh lokalov. Tla nove »mestne dnevne sobe« so dali oblastniki obložiti z betonskimi kockami v nekakšnem sivo-črnem pepita vzorcu, kakršne najdemo tudi na številnih vaških dvoriščih po Sloveniji, zato posebno izvirne niso. O nepremišljenih posegih v postajališča in proge mestnih avtobusov, ki so do prenove vodile skozi mestno središče, tako da so potniki lahko še kar hitro prestopali in nadaljevali pot, sploh ne bomo izgubljali besed.
Ob neskončnem likanju majhnega območja v središču mesta so okoliščine le malo stran precej drugačne. Paziti morate, na primer, da se v dežju ali v zimski plundri ne zložite nekaj metrov stran od »dnevne sobe«, ker si je pred leti neki pametnjakovič omislil oblogo, na kateri v moči zahrbtno drsi. Kolesarske steze so skozi mesto speljane tako, da se potniki iz mestnih avtobusov usujejo naravnost nanje, ko izstopajo in lovijo »zvezo«. Kotanje v asfaltu na pločnikih so past za gležnje. Ko oblastniki izganjajo promet iz mesta, češ da bodo meščani lažje dihali, nad njimi stopnjujejo nasilje s hrupom, ker dopuščajo, da se iz zvočnikov pred lokali pozno v noč širi hrup, in omogočajo ter celo sami prirejajo glasne prireditve na prostem, pod okni meščanov.
Na kratko. Občani, ki za mestni proračun samo prek dohodnine zberejo več kot četrtino denarja, imajo v mestu premalo pravic in vpliva: če se pritožujejo nad hrupom, dobijo nasvet, naj se preselijo na vas, in če jih na pločniku zadene kolesar, priporočilo, naj med hojo gledajo nazaj, če slabo prenašajo hrupne koncerte iz Križank, dobijo diagnozo, da ne razumejo kulture ... Zdaj ko minister za finance načrtuje dohodninske spremembe, je priložnost za povsem novo ureditev: meščani naj sami izberejo, ali bodo dohodnino plačali občini, ki lepo skrbi zanje, ali raje državnemu proračunu.
