Defenestracija

V tednu, katerega konec držite v rokah, pa je defenestracija postala popularna tudi v naši preljubi Sloveniji. Na zaprti seji preiskovalne komisije o patriah sta se poslanca Zaresa in nacionalne stranke Tadej Slapnik in Zmago Jelinčič precej grdo sporekla. Jelinčič je Slapniku menda dejal, da ga bo treščil po, oprostite, ženskem spolnem organu (in pri tem prekršil vsa pravila človeške anatomije), poslanec Zaresa pa je predsedniku SNS odgovoril, da ga bo v tem primeru meni nič, tebi nič vrgel skozi okno. Klasičen primer defenestracije, torej.

Čeprav se marsikomu ta bizarni poskus nadaljevanja češke politične misli zdi vsaj malenkost smešen, je vseeno treba zapisati, da je celoten incident pod vsakršno kritiko, ne glede na to, da so pričakovanja naroda glede parlamentarcev že tako ali tako nizka. Jelinčič in Slapnik sta izkopala novo dno slovenske predstavniške demokracije, saj sta se spustila na raven triletnih otrok, ki cepetata od besa in vsa jezljiva tekmujeta, kdo si bo za onega drugega izmislil hujši vir telesnega neugodja. Manjkal je le še znameniti otroški »moj očka je stokrat močnejši od tvojega!«. Vse skupaj se je končalo tako, da je predsednik parlamenta Pavel Gantar napovedal, da se bo z obema poslancema temeljito pogovoril.

Kot v šoli torej: problematična mulca gresta na govorilne ure k ravnatelju, za kazen bosta še naprej sedela skupaj v klopi, pa še podpis bosta dobila v beležko. No, šalo na stran. Vse skupaj je potekalo v sila zanimivem in malček psihotičnem ozračju Grimsove, nekoč Černačeve komisije o patriah. Sploh te dni, ko orožarska mati vseh slovenskih afer spet polni stolpce in minute, so živci na obeh straneh političnega spektra še krajši kot običajno.

Zasliševanje predsednika preiskovalne komisije je, bodimo odkriti, namenjeno zgolj miniranju dela te iste komisije. Po poslovniku državnega zbora priča v preiskavi namreč ne more biti tudi predsednik komisije, tak manever »obglavljenja komisije« pa je prva izvedla prav desnica tik pred volitvami leta 2008, ko je na ta način s tečajev vrgla preiskovalno komisijo o patriah, ki jo je vodil socialdemokrat Milan Cvikl.

Danes je ta poslovniški manever še kako popularen pri obeh političnih polih. Težava je le, da z vsakim takim primerom parlamentarne preiskovalne komisije (s častnimi izjemami) vedno bolj postajajo zgolj tekmovanje v tem, kdo bo koga treščil z večjo gorjačo. Vsak tak udarec, bodisi namišljen bodisi resničen (se kdo še spomni Iva Hvalice in njegovega bližnjega srečanja z izvodom časnika Delo, ki ga je kot podaljšek roke uporabil Jelko Kacin?), pa še malo bolj zakoplje v blatno dno parlamentarizma na Slovenskem.

Poslanec Slapnik se je očitno tega zavedel – ali pa so mu to vsaj močno sugerirali – in se je Zmagu Jelinčiču opravičil. Vendar ta opravičila ni vrnil, nato pa je nešportno potezo zagovarjal s tem, da mu je poslanski kolega iz vrst Zaresa menda grozil s smrtjo.

A prvak nacionalne stranke na tej točki močno pretirava. Tudi če bi hotel, Slapnik Jelinčiču ne bi mogel na tak način groziti z odhodom v večna lovišča. Raziskave namreč kažejo, da je za gotovo smrt z defenestracijo potreben padec iz vsaj petega nadstropja, slovenski parlament pa ima samo štiri »štuke«.