Tiskane izdaje
Finančni ministri in centralni bankirji dvajsetih največjih gospodarstev sveta na pravkar končanem srečanju v Moskvi niso hoteli niti govoriti o valutnih vojnah, šlo naj bi bolj za »valutne skrbi«. Toda spopad za gospodarsko prevlado med velikimi svetovnimi bloki se šele dobro začenja in vsi ne izbirajo sredstev.
Naj dobronamerni še tako prilagajajo definicijo blagostanja, je ta namreč tudi v enaindvajsetem stoletju tesno povezana z gospodarsko uspešnostjo preprosto zato, ker zagotavlja delovna mesta. V večini gospodarskih območij sveta se morajo politiki po hudih finančnih in gospodarskih pretresih preteklih štirih let svojim prebivalcem šele dobro dokazati, zamisel, da blaginjo lahko kupujejo z dolgovi, pa vse bolj propada. V evrskem območju je Nemčija že na začetku krize zavrnila jamstva za tiste, ki si ne bodo prizadevali za zdržne proračune, okrevanje, plačano s kopičenjem dolgov, se ni preveč izkazalo niti v ZDA in Veliki Britaniji, s svojim gigantskim dolgom pa je na meje naletela tudi Japonska.
Ni presenetljivo, da prav novi japonski premier s pomočjo svoje centralne banke najbolj radikalno spreminja menjalni tečaj jena z dolarjem in drugimi valutami. Njegova država ima za seboj izgubljena desetletja, pred seboj pa hitro starajoče se prebivalstvo in vlada očitno meni, da je v takšnem položaju dovoljeno marsikaj. Svet pa bo pred ponovitvijo nevarnih razmerij iz tridesetih let preteklega stoletja morda vendarle rešilo prav zavedanje, da monetarna izigravanja nikomur ne prinašajo nič dobrega.
Pretekla desetletja so razkrila tudi uspešne vzorce razvoja, za manj razvite je to vsekakor gospodarsko odpiranje, ki je skupaj z visoko etiko dela Kitajsko iz revne prejemnice mednarodne pomoči spremenilo v svetovno gospodarsko supersilo. Za razvite je to prepoznavanje drugih prednosti in hitro odgovarjanje nanje, zato ZDA s svojimi novimi poceni viri energije pravkar izvajajo ponovno industrializacijo. Evrsko obrobje še išče svoje konkurenčne prednosti, življenje v skladu s svojimi možnostmi pa tudi v enaindvajsetem stoletju pomeni le dvoje: ali zmanjšamo porabo ali pa povečamo proizvodnjo vsega, kar lahko prodamo, pa naj bodo to dobrine ali usluge.
Globalizacija ne pozna milosti, pravijo, in če so nedavne krize pokazale, da blaginje ni več mogoče kupovati na kredit, bo morda zdaj treba obračunati še s prepričanji, da je to mogoče narediti na račun drugih. Poleg tega nekateri napovedujejo nove spore zaradi surovin, hrane in okolja. Hkrati pa sodobno obdobje prinaša možnosti, kakršnih ni poznalo še nobeno pred njim, saj na daljši čas ne tolerira niti nestabilnosti v naši bližini, kaj šele doma.
Korak naprej, ki ne bo povezan z velikimi družbenimi razlikami, bo vse bolj zahteval velika (in pravilna) vlaganja v produktivnost prebivalstva in od tega lahko pridobimo vsi.
