Dejstvo

Slovenija se na največjem svetovnem sejmu Expu hvali s sedmimi značilnostmi. Ena od teh je gorsko kolesarjenje. Razumljivo in pričakovano, pravzaprav. Doslej so bili namreč tujci največji – glede zgornjeposoškega dela države tudi edini – promotorji omenjene turistično-rekreativne dejavnosti. V soseščini je že dolgo časa pomembna gospodarska panoga, ki na srečo ne upošteva državnih mej. Zato tudi pri nas vrsto let govorimo o spodbujajočih trendih kolesarskega turizma. Družabna omrežja so prepolna fantastičnih fotografij kolesarjev na razglednih točkah. Večino od teh bi sicer nadzorniki te in one službe zašili zaradi vožnje v naravnem okolju, ki je prepovedana.

Po silnem nezadovoljstvu zaradi enačenja koles z motokrosi, štirikolesniki in tanki se je vsaj dve leti rojevalo zakonodajo, ki da bo bolj pisana na kožo (gorskim) kolesarjem v sodobnem času. Na koncu je obveljalo, da je vožnja dovoljena na kolovozih. In to je tudi to. Ker se je prah polegel, se je zdelo, da je srenja dotedanjih izobčencev pomirjena. Ko so pred dnevi prepovedali gorskokolesarski maraton festivala Soča Outdoor, pa se je spet usulo. Kakor se je izkazalo, je posodobljena zakonodaja postala zgolj bolj birokratska in še slabša.

V navalu zgražanja se obžaluje položaj in preklinja neživljenjske birokratske zmazke ter opozarja na nedvomno gospodarsko škodo. Kdor je že spisal te zmazke, je namreč spregledal, da gorski kolesarji niso vprašanje, temveč dejstvo. Povrh tega se v večini primerov gladko malo požvižgajo na zakonske omejitve in prav nič pritajeno valijo s hribov po takšnih in drugačnih poteh, izven ali znotraj Triglavskega narodnega parka. Kar je tudi prav. Zato je kolesarska teza, da se z odprtjem poti ne bi nič spremenilo, le ilegalci v naravnem okolju ne bi bili več, bržkone pravilna.

Ministrstvo za gospodarski razvoj zdaj menda sestavlja novo medresorsko delovno skupino, ki da jo bodo sestavljali resorji, pristojni za zdravstvo, šport, varstvo narave, prostor, kmetijstvo in gozdarstvo, infrastrukturo, finance ter pravosodje v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Očitno bosta manjkala zgolj stric Franc iz Amerike in hrabri mišek. Resna težava je, da (gorski) kolesarji navkljub združevanju prostovoljnih interesnih skupin v konzorcij nimajo resnega sogovornika proti TNP, planinski zvezi, lovcem, zavodu za gozdove in še komu, ki lahko povsem legalno poskrbijo, da dejstvo še naprej ostaja vprašanje. Morebiti bi se jim splačalo ustanoviti Kolesarsko zvezo Slovenije in se s takšno krovno organizacijo zoperstaviti mlinom na veter.

Toda če so nameni resni, da se sprejme zakonodaja, s katero se Slovenija ne bi smešila pred tujino in ki bi pragmatično omejevala vožnjo na podlagi zdravega razuma, se vendarle splača vnovič poskusiti. Takšno zakonodajo bi bržkone upoštevali tudi gorski kolesarji.