Delavec je kralj

Včasih je veljal stereotip: gost je kralj. Ampak nisem še videl zadovoljnega gosta v deželi nezadovoljnih ljudi. Še posebno slabo se podpisani počuti v okolju, v katerem se očitno slabo počutijo tamkajšnji prebivalci. Ko me je pot zanesla v takšne kraje, sem imel vedno nekakšnega moralnega mačka. Ljudje okoli mene trpijo, jaz pa naj bi se delal »kralja«. Še zadnje dvome je brez sence dvoma razblinil položaj pred dvema letoma na grških otokih, kjer je begunski val butnil v brezskrbnost, rekreacijo in uživanje na plaži.

Zdaj pa vi povejte, kako se počutite, če se pustite streči turističnim delavcem, ki nimajo temeljnih pogojev za preživetje? Lahko zahtevate nasmeh, prijaznost in še kaj? Postavimo še z druge strani! Denimo, da ste lastnik hotela, ki ustvari milijon evrov dobička na leto zato, ker zaposleni za nagrado dobijo ničvrednega minimalca namesto vsaj spodobnih od 1300 do 1500 evrov plače. Kako uživate v tem milijončku?

V naši državi poznamo kar nekaj odgovornih lastnikov, ki razumejo, kdo vleče na tej turistični galeji in imajo pošten odnos do »galjotov«. Ta poslovni princip razumejo celo številni tuji lastniki. Imamo pa tudi državne lastnike, ki si turistične rekorde predstavljajo po svoje. Štejejo predvsem in samo dividende oziroma marža EBITDA.

Ko se predstavniki države postavljajo s turističnimi rekordi, ki padajo že tretje leto zapovrstjo, navadno pozabijo povedati za vgrajeno lepotno napako. Turistični rekord bo padel, ko bodo redno zaposlili vse delavce ali pa jim vsaj ponudili pošteno plačilo za pošten trud in plačali vse davke. Ko bo turistični delavec kralj, bo izpolnjen najpomembnejši cilj turistične strategije. Ta cilj morajo samo še zapisati v strategijo. Pa še veliko lažje bodo dobili delovno silo, zagotovili zavidljive storitve in ... celo EBITDA marža bo poskočila.