Tiskane izdaje
Za začetek: kratek statistični pogled na slovenski trg dela kaže kar obetavne letošnje trende. Slovenija je že pred časom ujela zunanjo konjunkturo, v podjetjih in javnem sektorju spet bolj zaposlujejo, brezposelnih je vse manj, tudi kratkoročne napovedi za gospodarsko rast in zaposlovanje so zdaj kar dobre. Jezi nas lahko predvsem naš velik zaostanek v kupni moči za evropskim povprečjem, ki se nikakor ne zmanjšuje.
Pa širši pogled naprej? Čas, ko se bliža praznik, utemeljen na revoltu industrijskega proletariata 19. stoletja, je primerna priložnost, da parafraziramo francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja – in se vprašamo o položaju in prihodnosti človeškega dela v 21. stoletju, v prihajajoči dobi pospešene digitalizacije, umetne inteligence, robotizacije ...
Človek, delo, kapital in demokratična politika, štirje stebri civilizacije, so zdaj na eni največjih zgodovinskih in tehnoloških prelomnic. Že v zadnjih dveh desetletjih so bili največji poraženci pospešene globalizacije pripadniki delavskega in srednjega razreda v tako imenovanih bogatih državah sveta, kamor spada tudi Slovenija. S posledicami vse večje neenakosti, ki jih genialno zarisuje tako imenovana slonova krivilja ekonomista Branka Milanovića, in vseh oblik odtujitve delavcev se obilno hrani politični populizem, strah pred njim pa zdaj še kako bega demokratično Evropo in svet.
A kot kaže, bodo v prihodnjem desetletju ali dveh spremembe v pojavnih oblikah svetovnega kapitalističnega sistema, predvsem pa v oblikah dela, precej večje kot v prejšnjih 100 letih. Po nekaterih ocenah najmanj tretjina poklicev, ki jih bo nekoč opravljala sedanja šolajoča se mladina, sploh še ne obstaja. Zagotoviti dostojanstvo in družbeno vključenost človeka in njegovega dela v 21. stoletju bo morda zato največja civilizacijska preizkušnja za vsako demokratično politiko, tudi našo.
