Demiurg v (arabskem) svetu

V Rusiji na drugi strani Združene države svarijo pred vojaško intervencijo, pravzaprav pred kakršnim koli vpletanjem. Omenjena kontradikcija pride na dan na skoraj vsaki javni razpravi, posvečeni »arabski perestrojki«, kakor se je izrazil zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov.

Zaradi zgodovinske vloge Sovjetske zveze v arabskem svetu in aktualnih ruskih orožarskih in energetskih poslov so v Rusiji čez noč vsi postali strokovnjaki za Bližnji vzhod. Slišati je teorije o arabski evoluciji, ki bo pripeljala do konsolidacije in modernizacije arabskega sveta, v daljni prihodnosti pomembnega geostrateškega centra. Bolj črnogledi napovedujejo potop arabskega sveta v še večjo globino islamskega fundamentalizma, kar bi utegnilo destabilizirati celó situacijo na ruskem Severnem Kavkazu. Svarilo je prišlo iz ust ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva, ki se je doslej dosledno izogibal priljubljenemu ruskemu iskanju zunanjih sovražnikov.

Številni pripadniki vladajoče elite ne dvomijo, da so bili ti na delu tudi v Libiji. Začel se je pravi lov na čarovnice, in eno so našli v ameriških nevladnih organizacijah, povezanih z neokonservativnimi krogi. Na Bližnjem vzhodu so menda počele isto kot pred tem v Srbiji, Gruziji, Ukrajini in Kirgiziji - snovale so barvne revolucije. Tako kot v času vrenj na postsovjetskem prostranstvu je tudi zdaj prevladala bojazen, da je njihov končni cilj - Ruska federacija.

Za zdaj je v Rusiji ponovitev libijskega scenarija tako rekoč nemogoča. Domača opozicija je brez prave podpore in moči, protestni potencial je pičel. V zadnji javnomnenjski raziskavi Vseruskega centra za javno mnenje je 49 odstotkov vprašanih sicer izrazilo hipotetično pripravljenost, da sodelujejo na protestih, kar pa seveda še ne pomeni, da bi tudi res odšli na ulico.

Tudi če je v nemire v arabskem svetu vpletena dolga ameriška roka, ta v tem trenutku ni zainteresirana za nestabilno Rusijo. Zaradi ponovnega zagona v ameriško-ruskih odnosih in posledične ruske pomoči pri ameriških prizadevanjih v Afganistanu. Tudi če bi Združene države v Rusiji začele podtalno kampanjo, bi protiameriška retorika ruske oblasti rusko družbo hitro konsolidirala, ne pa polarizirala.

Ljudske vstaje po zgledu tistih na Bližnjem vzhodu so precej bolj verjetne v nekdanjih sovjetskih republikah v Srednji Aziji, kot so Uzbekistan, Tadžikistan in Kazahstan, kjer obstaja precej močnejša identifikacija z »islamskimi brati« v arabskem svetu, primerljivejše pa so tudi socialne in politične razmere. Če na Bližnjem vzhodu vlogo demiurga igrajo ZDA, ga na postsovjetskem prostranstvu igra Rusija. Kljub temu ne bomo zapisali, da je izključno njena naloga preprečiti ponovitev scenarija, ki utegne biti še bolj krvav kot libijski, kar je mogoče sklepati po krvavem pokolu v uzbeškem Andižanu pred šestimi leti.

Združene države Amerike in Rusija bi morale tako na Bližnjem vzhodu kot v Srednji Aziji končati bitko za geopolitično prevlado in ukrepati z roko v roki. Niti eni niti drugi se niso zganili med lanskimi etničnimi pokoli v Kirgiziji, o skupnem vojaškem posredovanju pa so zgolj razpravljali. Pa čeprav Kirgizija gosti tako rusko kot ameriško vojaško oporišče. Moralna in etična komponenta je že zdavnaj izginila iz svetovne politike.