Deregulirajmo regulacijo

Slovenija je na številnih področjih močno regulirana. Težko boste našli koga v državi, ki se ne bi strinjal s trditvijo, da nas hromi preveč administrativnih ovir in birokracije. Temu glasu ljudstva politika že dve desetletji rada prisluhne. Najbrž ni resne politične sile v državi, ki volivcem vsakič pred volitvami ne bi obljubljala poenostavitve poslovanja, klestenja birokratskega aparata in podobno. A kot se za politiko spodobi, med velikimi besedami in kilavimi dejanji vedno zeva velik razkorak.

To je nekaj obljub iz programa vladajoče SMC:

– stabilno in predvidljivo poslovno okolje skozi boljše delovanje pravne države,

– redno plačevanje prispevkov in davkov,

– poenostavitev birokratskih postopkov,

– sprememba zakonodaje za skrajšanje dolgotrajnih insolventnih in sodnih postopkov v gospodarskih sporih (javna obravnava trajnih neplačnikov, država kot vzorna plačnica),

– vitka in transparentna javna uprava.

Medtem ko vlada Mira Cerarja še obljublja vse zgoraj našteto, se število veljavnih zakonov in podzakonskih aktov množi. Danes jih imamo skupaj več kot 20.000. Podzakonskih aktov imamo 21-krat več kot ob osamosvojitvi, število veljavnih zakonov pa je poskočilo s 357 na 830. Zato se zdi pobuda opozicijske SDS za debirokratizacijo hvalevredna.

Strokovnjak za javno administracijo in nekdanji minister Gregor Virant pobudnikom priznava, da so se lotili pravega problema – pretirana regulacija škodi ekonomski svobodi in blaginji –, se mu pa zdi izvedba »nerodna in nestrokovna«. Namesto preštevanja in pavšalnega ukinjanja predpisov po formuli: za vsak nov predpis se ukineta dva obstoječa, Virant predlaga bolj vsebinski pristop. Ukinjanje podzakonskih aktov vsevprek namreč daje prostor arbitrarnemu delovanju uprave.

Gospodarstvo je, povsem razumljivo, navdušeno nad vsakim poskusom debirokratizacije in deregulacije. Kako strokovno je zastavljena deregulacija, igralcev na gospodarskem polju ne zanima preveč. Želijo si čim bolj preprostih in razumljivih pravil igre, ki bodo vsem zagotavljala varnost in enako obravnavo, in predvsem pravil, ki se ne bodo prepogosto spreminjala.

Podjetniki in kmetje si želijo delati to, kar znajo, manj si želijo po napornem delovnem dnevu še več ur izpolnjevati takšne in drugačne obrazce, za katere živ bog ne ve, čemu so namenjeni. Zagotovo si želijo tudi čim manj parcialnih rešitev za posamične probleme, ki so pri naših politikih tako priljubljene. Govorim o raznih lexih, lex Mercator, lex Magna, lex drugi tir ...

Kdo še verjame, da bomo zaradi več zakonov imeli več reda? Pri odnosu podjetnikov do pretirane regulacije je zanimivo videti, kako jih mine navdušenje nad deregulacijo, ko ta poseže v njihov žep. Vsi, od dimnikarjev do lekarnarjev, deregulacijo pozdravljajo, kadar jim je v prid. Ko deregulacija novim tekmecem olajša vstop na njihov trg, pa njeni zagovorniki postanejo živčni.