Deset tednov pozneje

Zakonodaja o preglednem financiranju strank je v slovenski politiki popoln tabu.

Objavljeno
20. marec 2013 20.30
Posodobljeno
20. marec 2013 20.30
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Pred 72 dnevi je Komisija za preprečevanje korupcije objavila poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank. Predsednik komisije je ob objavi poročila, ki je ugotavljalo, da dva predsednika strank, Zoran Janković in Janez Janša, nista zadovoljivo pojasnila sprememb premoženjskega stanja, namignil na tri možne scenarije: ali bodo člane komisije zaprli, ker blatijo ugled najvišjih funkcionarjev; ali se bo ugotavljalo odgovornost predsednikov, ki ne izpolnjujejo standardov integritete; ali pa se ne bo zgodilo nič. Če se ne bi zgodilo nič, je napovedal Goran Klemenčič, se članom komisije ne zdi smiselno, da bi še nadaljevali svoje delo.

Članov komisije niso zaprli. Janković ni več predsednik stranke, še vedno pa je ljubljanski župan. Janez Janša ni odstopil ne kot predsednik stranke ne kot predsednik vlade. Odnesla ga je konstruktivna nezaupnica.

Ali to pomeni, da je v Sloveniji uveljavljen nov standard politične kulture? Ali pravilo, ki bi zahtevalo, da morajo ljudje, ki ne izpolnjujejo kriterijev integritete, oditi? Optimistična interpretacija bi bila prenagljena. Janković ostaja župan, Janša pa predsednik stranke. Nova koalicijska pogodba se z vprašanji boja proti korupciji skoraj ne ukvarja. Nobenih znakov ni, da bi nova koalicija pripravljala zakonodajo, ki bi povečala pooblastila protikorupcijske komisije in jih hkrati uravnotežila s sodnim nadzorom. V parlamentarni proceduri je zakonodaja, ki bi, če bo sprejeta, vnesla nekaj novih protikorupcijskih mehanizmov. Ključno vprašanje pa je, ali so stranke pripravljene sprejeti zakonodajo, ki bi zagotavljala popolno preglednost partijskih financ. Za stranke je to tabu. Nova naloga za vstajniško gibanje? Brez zunanjega pritiska se ne bo zgodilo nič.