Tiskane izdaje
Slovenske politične stranke so se po več kot dvajsetih letih delovanja v samostojni državi znašle na dnu. Po vseh javnomnenjskih raziskavah ne bi zmagala nobena stranka – ne tiste, ki se kitijo z letnicami nastanka v obdobju slovenske pomladi, ne takšne, ki so nastale pred kratkim. Zmagala bi stranka volivcev, ki se na volilno nedeljo ne bi odpravila na volišča, če pa bi se že znašli pred volilnim lističem, bi ga oddali nepravilno izpolnjenega, ker ne bi bilo prave izbire. To priča o popolnem nezaupanju v politične stranke, ki imajo osrednjo vlogo v kompleksni ureditvi družbenega sistema večstrankarske demokracije.
Postavlja se vprašanje, kako se bodo v teh okoliščinah znašle politične stranke. Lep primer predstavljata Desus in SLS, ki sta pred dnevi izbirala novo vodstvo. Zanju je značilno, da sta tipični interesni stranki. Prva gradi smisel svojega obstoja na vse večji populaciji upokojencev in ima s tega vidika lahko svetlo in perspektivno prihodnost. Druga je sicer imela ambicijo znova postati vsestranska stranka, a se zdaj, kot pravi novi predsednik Franc Bogovič, vrača h koreninam – h kmetstvu in kmetijstvu. Ker je kmetov vse manj, kmetijstvo pa se zaradi vse večje konkurence utaplja v evropski kmetijski politiki, bi lahko bila njena prihodnost veliko bolj negotova. Obe stranki imata v genetskem kodu zapisano obrambna politika – zaščita interesov upokojencev oziroma kmetov, kar jima po eni strani omogoča vstop v parlament, po drugi strani omejuje njun domet.
Desusov kongres se je iztekel po pričakovanjih, čeprav je bilo med njegovimi delegati čutiti nekoliko negotovosti. O uspehu Karla Erjavca ni sicer nihče dvomil, a tudi presenečenja ni bilo mogoče povsem izključiti. Erjavec je na kongresu zmagal, vendar podpora ni bila tako bleščeča kot pred štirimi oziroma osmimi leti, ko je prevzel Desus kot relativno neznan obraz v slovenski politiki. Prihodnost te stranke ne bi smela biti negotova zaradi razvejene strankarske mreže, zgrajene identitete in prepoznavnega predsednika. A tako kot za vse stranke velja tudi za Desus, da jim lahko hitro spodrsne zaradi nepredvidljivega slovenskega volilnega telesa. Na to so opozarjali številni delegati, Erjavčeva izzivalca pa sta ga poskušala zrušiti ravno z argumenti vstajniškega gibanja.
Poskus posvojitve vstajniškega duha se je dogajal tudi na kongresu SLS, kjer so poskrbeli, da ne bi bilo nobenega presenečenja. Z enim samim kandidatom Bogovičem so poskušali demonstrirati enotnost in moč stranke, toda tega v SLS že dolgo ni. Pri tem, da so se odločili za opozicijsko vlogo, ki jo bodo delili s SDS. Odločitev je dvorezna – SDS ni nikoli skrivala, da želi biti na desnici hegemon, zato je drugim strankam z desnice prepuščala le toliko kisika, da so preživele in odigrale vlogo naravnega zaveznika. Na drugi strani se je SDS v zadnjem letu tako radikalizirala in za seboj porušila toliko mostov, da ostaja osamljena v strankarski areni. Zato za SLS obstaja potencial za rast, a tudi izziv, ali so resno mislili, da so na strani ljudi, ki danes stojijo na ulicah in trgih. Za to bosta potrebna pogum in drugačno dojemanje ravnotežja med javnim in ozko interesnim.
