Dežela kranjska nima lepš'ga kraja

Tje na otòk z valovami obdani, / v današnjih dnevih božjo pot Marije; / v dnu zad stojé snežnikov velikani, / poljá, ki spred se sprósti, lepotije / ti kaže Bleški grad na levi strani, / na desni griček se za gričam skrije. / Dežela kranjska nima lepš'ga kraja/ ko je z okolšno ta, podoba raja.

Tako je mogoče brati v - sredi aprila 1836 v posebni knjižici izdanem - Prešernovem Krstu pri Savici, »povesti v verzih«, ki po akademiku dr. Borisu Paternuju »v resnici začenja čisto novo stopnjo slovenske epike: uveljavi od folklornega izročila neodvisno, razvito, v estetskem, psihološkem in idejnem pogledu že do kraja zahtevno pripovedništvo. To dejanje še ni zmerjeno.« Kakor, žal, ni »zmerjeno« že dvajsetletno pravdanje v stilu »folklorega izročila« Prežihovih, Tavčarjevih in Kersnikovih pravdaških junakov med državo in Cerkvijo za lastništvo Blejskega otoka, kjer je, če si še enkrat izposodimo besede pesnika, »v časih Črtomira na otoku / podoba bóginje je stala Žive, / ki so zročeni ji mladenčev stoki ... «. In tudi o »novi stopnji« v razmišljanju slovenske Katoliške cerkve glede tuzemskih vrednot v obliki materialnih, se pravi lastniških pravic, ni ne duha ne sluha.

Te dni je propadla od samega začetka na propad obsojena mediacija glede lastništva Blejskega otoka med državo v podobi ministrstva za kulturo in ljubljansko nadškofijo, ki se je končno pokazala v svoji podobi namesto vseskozi izpostavljanega blejskega župnika Janeza Ambrožiča, ki je leta 2003 za Večer jasno povedal: »Blejci ne bodo dali otoka. Kot duhovnik jih dobro poznam. Ko je treba, ljudje stopijo skupaj. Ne bodo dopustili, še zlasti ne prebivalci Mlina, da bi kdo iz Ljubljane tu gospodaril. Njihova podpora mi daje pogum, da bom vztrajal pri naši zahtevi. Nikoli ne bom podpisal, da bi z otokom gospodaril tujec, in ne domačin ... Cerkev ima čas čakati.« Je tujec v očeh Katoliške cerkve slovenska država?

Znano je, da je nekdanji minister za kulturo Vasko Simoniti malo pred iztekom mandata vlade, v kateri je služboval, brez vednosti pravne službe ministrstva za kulturo podpisal sporni sporazum, po katerem je Rimskokatoliška cerkev poleg cerkve Marijinega oznanjenja z zvonikom na otoku dobila v last še dva objekta, otok pa brezplačno v najem za petinštirideset let. Kaj takšno dejanje pomeni dolgoročno, še zlasti v slovenskih razmerah, bi verjetno kot zgodovinar in minister moral vedeti, predvsem pa se storjenega dejanja zavedati. Ali je res šlo za iskreno naklonjenost Cerkvi ali zlobno nenaklonjenost prihajajoči ministrici, dejansko pa državi, bo seveda ostalo v spominu in na duši nekdanjega ministra. Kaj se je zgodilo z ovadbo, ki jo je proti Simonitiju vložila Mladina zaradi suma zlorabe uradnega položaja, pa na čigavi drugi.

Blejska župnija ima otok v upravljanju od leta 1992, ko se je tako odločil takratni minister za kulturo Andrej Capuder. Od takrat so o lastništvu razsojala različna sodišča, ki so Blejski otok »dokončno« vrnila državi. A očitno nobena razsodba ni bila dokončno dokončna. Morda tudi zato ne, ker je bilo vedno nekaj »zadaj«. Že v času ministrovanja Andreje Rihter in metropolitovanja Franceta Rodeta podpisani protokol o objektih na Blejskem otoku ni bil javno dostopen. In tudi podatki o mediaciji, kot je zapisano v nadškofijskem sporočilu za javnost, niso.

Nekateri pač smejo vedeti več kot drugi, pa naj gre za svetne ali posvetne stvari.

Iz petkove tiskane izdaje Dela