Dialog izčrpanih

Tople sape med Teheranom in Washingtonom so predvsem posledica obojestranske šibkosti.

Objavljeno
26. september 2013 22.54
TOPSHOTS-KOSOVO-SERBIA-EU-PROTEST
Andrej Miholič, zunanja politika
Andrej Miholič, zunanja politika
Kronisti dogajanja v mednarodni politiki bi še pred pol leta zgolj nejeverno zmajevali z glavo ob besedah, ki sta jih te dni na sedežu Svetovne organizacije izrekala ameriški in iranski predsednik Barack Obama in Hasan Rohani. A dejstvo je, da je po nekoliko presenetljivi izvolitvi zmernega konservativca na junijskih predsedniških volitvah v islamski republiki med tradicionalnima sovražnicama zavel nov veter, ki je mnoge navdal z upanjem v poravnavo spora, ki bi bila v času, ko na Bližnjem vzhodu kri spet teče v potokih, še kako dobrodošel signal.

V Teheranu, da ne bo pomote, še vedno vlada režim mul, ki je v tekmi za nasledstvo Mahmuda Ahmadinedžada poskrbel, da so volivci lahko izbirali zgolj med preverjenimi, duhovščini zvestimi kandidati. Tudi zato v številnih zahodnih prestolnicah na Rohanija in njegove obljube otoplitve zaradi spornega jedrskega programa zaostrenih odnosov z mednarodno skupnostjo še vedno gledajo s precejšnjo skepso, na katero pa so se v Teheranu odzvali s pravo ofenzivo šarma. Tej se je s svojo, sicer posredno podporo dialogu pridružil tudi ajatola Ali Hamenei, ki je doslej veljal za utelešenje globokega nezaupanja teheranske vrhuške v namere ZDA in njenih zaveznic.

Najbrž je treba pritrditi ocenam tistih, ki pravijo, da je treba nenadno, čeprav le deklarativno, spremembo iranske politike do »Velikega Satana« razumeti predvsem skozi prizmo sankcij, ki jih je mednarodna skupnost v zadnjih letih uvedla proti islamski republiki zaradi njenega vztrajanja pri spornih jedrskih aktivnostih. Za polovico manjši izvoz nafte in plina ter pretrganje finančnega poslovanja s tujino sta močno prizadela iransko ekonomijo in teheranskemu vodstvu je jasno, kako hitro se lahko slabšanje življenjskih razmer prevesi v politično krizo in ogrozi njegov monopol nad oblastjo; poleg tega vse večja mednarodna izolacija vse bolj ogroža iranske ambicije postati regionalna sila.

Kar tokratni priložnosti za preboj v jedrskem sporu, ki že desetletje hromi iranske odnose s svetom, daje dodatno težo, je dejstvo, da so na drugi strani v težavah tudi ZDA. Po zgrešenih vojaških avanturah v Iraku in Afganistanu ter medlem odzivu na arabsko pomladno vrenje je njihov ugled na Bližnjem vzhodu načet. Nedavno dogajanje okoli Sirije, ko je Obama nekoliko nepričakovano ostal brez podpore kongresa in domače javnosti za kaznovalni poseg proti režimu Bašarja al Asada je poleg tega vzel nekaj teže grožnjam Bele hiše z vojaško silo, če bi si Teheran drznil prestopiti jedrsko »rdečo črto«. Američani imajo vsaj za nekaj časa dovolj vojskovanja, kar močno oži manevrski prostor njihovega voditelja.

Tople sape med ZDA in Iranom so tako precej bolj kot plod iskrene želje po premaganju dolgoletnega nezaupanja posledica obojestranske šibkosti zaradi prevelikih apetitov, ki so zelo načeli njune resurse. A zato niso nič manj blagodejne, saj je od dialoga med njima odvisna usoda vse regije.