Dialog vrednot, vrednota dialoga

V preteklih nekaj tednih so glavne vloge odigrali papež v Aziji, Putinu v Ukrajini, Obami v Afriki, Al Bagdadiju v Iraku in Konfuciju povsod po svetu, kjer je odprtih že skoraj 500 inštitutov z njegovim imenom. Vsak od njih nosi pod svojo kapico, kravato, vojaško suknjo ali črno opravo natančno urejene vrednote, za katere hoče, da jih v globalnem gledališču sprejmejo vsi. Oziroma jih drugim vsiljuje.

Včasih z nasmehom, s katerim je papež Frančišek v Aziji govoril proti splavu, včasih s handžarjem, s katerim Al Bagdadijevi džihadisti ubijajo tiste, ki drugače berejo sveto islamsko knjigo, spet včasih s tanki in bombniki, s katerimi Putin in Obama branita dve različni tolmačenji demokracije, včasih pa s kvazirazsvetljenstvom, s katerim se ponujajo Konfucijevi inštituti kot središča za poučevanje kitajskega jezika in kulture.

Seveda ne moremo izenačiti vseh akterjev v naši gledališki predstavi. A vsi so misijonarji svojega sistema vrednot. Pod verskimi opravami, ideološkimi uniformami ali filozofskimi maskami nosijo globalistične težnje ter si predstavljajo, kako bodo na koncu predstave v svojo cerkev, na svojo molitev ali v svojo šolo popeljali celotno gledališče.

Ali se na tem našem odru spopadajo civilizacije, kot je to napovedal Samuel Huntington? Ali pa svet dramatično postaja multikulturni cirkus, v katerem se različne vere in ideologije preskakujejo, kakor da so na letečem trapezu?

Ali so še vedno nujni zaprti sistemi vrednot? Odgovor na to vprašanje lahko poiščemo samo z dialogom. Ta je namreč sam po sebi najvišja vrednota tiste pisanosti, v kateri hočemo živeti in iz katere vse bolj črpamo življenjsko energijo. Treba ga je negovati in razvijati. Še bolj pa je treba vanj verjeti. Dialog je namreč pot k miru, ki je konec koncev še vedno edina resnica.