Vračilo pomoči Elanu: diktat za noje

Barka begunjskega Elana, ki že leta vijuga med aferami, propadom in različnimi interesnimi vplivi, je spet zašla v nemirne vode. Tokrat jih je razburkala evropska komisija. Kaže, da ji je skoraj dve leti po tem, ko je presodila, da je šlo pri dokapitalizaciji begunjske družbe iz leta 2008 zaradi kršenja konkurenčnih pravil za nedovoljeno državno pomoč, prekipelo, zato je sklenila pritisniti na našo državo in ministrstvu za finance v prvi polovici avgusta sporočila: Če podjetja ne boste prodali, ga likvidirajte in vrnite nedovoljeno pomoč.

Gre za mednarodno družbo s priznano blagovno znamko, ki daje kruh več kot šesto ljudem. Na finančnem ministrstvu, v vrhu odhajajoče vlade, v Elanu in pri lastnikih begunjske družbe bi zato morali zazvoniti vsi zvonci, vsi omenjeni pa bi morali intenzivno iskati rešitev za nastalo situacijo. Namesto tega so se v poletni in medvladni ležernosti seznanili z zadevo, zdaj pa se prerekajo, kdo je in kdo koga ni obvestil in kdo bi kaj moral storiti. Pri tem država, lastniki in družba odgovornost prelagajo drug na drugega.

Problem vračila nedovoljene državne pomoči Elanu ni od včeraj. Evropska komisija je vračilo desetih milijonov evrov dokapitalizacije begunjski družbi naložila že septembra 2012, ker je naša država v zvezi s tem že izgubila dve tožbi, je zelo verjetno, da bo Elan denar moral vrniti.

Zato ni jasno, zakaj se v dveh letih ni poiskalo rešitve za zdaj že dvanajst milijonov težko finančno zagato, ki lahko potopi našo edino smučarsko družbo in nekdanji nacionalni ponos. Prejšnja vlada Janeza Janše je v Bruselj resda poslala pojasnilo, da bomo vprašanje vračila pomoči rešili v okviru privatizacije Elana. Sredstva za vračilo naj bi namreč z dokapitalizacijo zagotovil novi lastnik. A prodaja begunjske družbe, ki traja že nekaj časa in je bila že večkrat menda tik pred zaključkom, se vedno znova odmika. Ali je glavni razlog za to res le višina kupnine oziroma dokapitalizacije, kot je napogosteje mogoče slišati neuradno, uradno ni mogoče preveriti. Prav tako ni popolnoma jasno, kdo v resnici vodi prodajo. Lastniki kažejo na družbo, ta na lastnike.

Tako smo se, kot kaže, tudi v begunjski zgodbi podobno kot pri sanaciji bank ujeli v zanko tiščanja glave v pesek in odlašanja z odločitvijo. Poleg tega v Bruslju gotovo ni ostalo neopaženo zamrzovnaje in odmrzovanje privatizacijskega seznama, na katerem je tudi Elan. Evropska komisija je tako presodila, da je »razumen rok« za izvršitev ukaza potekel, zato je na Slovenijo pritisnila z rigorozno zahtevo, da je treba denar vrniti ali družbo poslati v stečaj. Zahteva Bruslja je gotovo nenavadna in po dosegljivih informacijah celo precedens. Da gre za skrajni ukrep, priznava celo evropska komisija.

Slovenija ima zdaj do 9. septembra čas, da odgovori na zahtevo evropske komisije. Zgodba z Elanom vsekakor ni preprosta, a le upamo lahko, da bo država bruseljske uradnike prepričala s predlaganimi rešitvami. Iz načina reševanja bank je zdaj vse bolj jasno, da golo podrejanje bruseljskemu diktatu ni najboljše.