Dileme

Večina pravnikov se s takšno odločitvijo strinja, saj menijo, da je osvetlitev teme z dodatnimi argumenti smotrna. Udeleženci postopka in vsi posamezniki, ki jih je v ta namen povabilo ustavno sodišče, bodo danes imeli možnost, da svojim pisnim argumentom dodajo še morebitne nove, odgovarjati pa bodo morali tudi na vprašanja ustavnih sodnikov. V povprečju se ustavno sodišče za takšno možnost odloči od trikrat do petkrat na leto. Nazadnje je bila javna obravnava v primeru odločanja o občini Ankaran, državljani pa smo o teh dogodkih podrobneje obveščeni, ko gre za odmevnejša vprašanja, kakršno je bilo, denimo, leta 2004 odločanje o primeru izbrisanih.

Prvo vprašanje, o katerem nima enotnega mnenja niti pravna stroka, je pravzaprav temeljna dilema, ali je ustavno sodišče pravi naslov, da odloča o referendumu o pokojninski reformi. Gre namreč za institucijo, ki odloča o tem, kaj je v skladu z ustavo in kaj ne. Ustavna sodišča ponavadi ne odločajo, ali je neki zakon fiskalno, ekonomsko ali finančno primeren, ker to ni vloga sodišč, ampak vlad oziroma parlamentov.

Še večji problem nastane, če sodišče ne dokaže povezave med reformo in kršitvijo ustave, ker potem ne odloča o pravici, ampak o ekonomskih oziroma finančnih argumentih. V naši ustavi jasno piše, da je pravica do socialne varnosti temeljni pogoj, ki ga določa zakon, natančnejša opredelitev, kaj je vsebina te pravice, pa je prepuščena zakonu. To v praksi pomeni, da se zakonodajalec odloči, kaj je primerna socialna pravica, in tako je tudi pri pokojninski zakonodaji. Še več, ustavna sodišča so ponavadi zelo zadržana pri odločanju o ekonomskih vprašanjih oziroma, kakor pravi Bojan Bugarič s Pravne fakultete v Ljubljani: »Ne poznam države, kjer bi ustavno sodišče s takšno lahkotnostjo prepovedovalo referendum.«

Pri naslednji dilemi, ki bo nastala, če ustavno sodišče referenduma ne bo preprečilo, bo šlo za tehtanje med dvema slabima, sodeč po dikciji zagovornikov in nasprotnikov reforme, dobesedno katastrofičnima posledicama odločitve, pred katero bodo postavljeni volivci na referendumu: je večja škoda preprečiti nujno reformo, ki je za marsikoga socialno krivična, ali je večja škoda, da uveljavimo socialno nepravično reformo zato, ker je nujna?

In spet naslednje vprašanje: v katerih točkah bi bil novi pokojninski zakon lahko socialno pravičnejši? Najpogostejši pomislek gre na račun enake obravnave vseh poklicev pri pogojih upokojevanja. Delati dlje bi za delavce v različnih poklicih pomenilo različno obremenitev. Medtem ko bi bila za delavce v nekaterih poklicih to nagrada, bi bil za druge, predvsem fizične delavce in za zaposlene v zelo stresnih in neprijaznih delovnih okoljih to težko dosegljiv, če ne že kar nedosegljiv cilj.

Ne nazadnje, še vedno ni povsem jasno, kakšen učinek bo imela podaljšana delovna doba na zaposlovanje mladih. Ameriški ekonomisti, denimo Joseph Stiglitz in nobelovec Paul Krugman, pripovedujejo namreč popolnoma drugačno zgodbo, kakor jo lahko razberemo iz politike Evropske unije. Zanje je ključni problem današnjega časa brezposelnost, in ne politika zategovanja pasu. V tej luči pa se ponovno odpira dilema o primernosti časa za reformo.