Predsednik uprave NKBM Aleš Hauc je lahko napade nase pričakoval od dne, ko se je zavihtel na najbolj izpostavljen položaj na Štajerskem in napovedal temeljito reorganizacijo banke. Tudi z natančnimi revizijami prejšnjih poslov, kazenskimi prijavami, zasebnimi tožbami in razrešitvami nekdanjih vodilnih kadrov na banki. To so vplivni ljudje z dobrimi zvezami, ki lahko dosežejo marsikaj, zato je – sploh v luči primerjave z njegovim kolegom na vrhu NLB – nekaj anonimnih »bombic« prava malenkost; Janko Medja je že dobil obisk kriminalistov.
Da ima debelo kožo, je Hauc pokazal že v času vodenja Pošte Slovenije. Takratna gospodarska ministrica Darja Radič in njen izvršitelj Klemen Grošelj nista skrivala ambicije, da ga kar najhitreje spravita s položaja, za kar jima je razkritje, da si Hauc izplačuje previsoko plačo glede na takrat veljavni tako imenovani Lahovnikov zakon, prišlo kot naročeno. Sledile so pozno večerne seje nadzornega sveta, obtoževanja in pojasnjevanja, prikrivanja in izmikanja, a Hauc se je rešil. Že takrat smo napisali, kaj je človeku tega treba, pristajati na umazano igro politike, za dobre menedžerje se najbrž najde delo v bolj normalnem okolju zasebnega sektorja.
A dejstvo je, da česa hujšega kot previsoko izplačano plačo takrat Haucu na Pošti niso našli. Pod njegovim vodstvom je postala Pošta eno uspešnejših podjetij v državi (še posebej v Mariboru) z visokimi dobički in urejenim poslovanjem, medtem ko se je pred tem leta otepala z izgubo in bila prizorišče vsakršnih političnih vpletanj in kadrovanj.
V NKBM se je Hauc lotil še veliko težje naloge, pričakovan odpor je seveda zato toliko večji. Da na banki vre, se govori tudi po mariborskih ulicah. A ne le med nekdanjimi vodilnimi, ki so jim revizije pokazale škodljivo podeljevanje kreditov in se lahko sedaj bojijo izgube položaja ter tožb. Ne, strah je tudi običajne bančne uslužbence, saj nameravajo v banki močno zmanjšati število zaposlenih. K temu dodajte še kmalu brezposelne bančnike Probanke in dobili boste novo socialno bombo v že tako obubožanem mestu.
In socialne razmere v Mariboru so pomemben dejavnik v vsej tej zgodbi, čeprav ne odločilen. Ljudem gre tukaj resnično za nohte, stiska je velika. Tudi tisti, ki še imajo plačo, dobro poznajo zgodbe bližnjih, prijateljev, sorodnikov, ki jim denarja močno primanjkuje. Prišleki pa naj se samo sprehodijo po Gosposki ulici, kjer opustele trgovine spominjajo na kolaps sistema v začetku devetdesetih. V takih časih poslušati novice o deset tisočakov veliki plači, nekaj deset tisočakih dodatnih honorarjev za sejnine ter govorice o zapravljanju denarja za zasebni luksuz ljudem požene kri v glavo.
Hauc ni zelenec in bi lahko vedel, kakšen upor ga čaka ob takšnem buldožerskem pohodu po NKBM. Dati nasprotnikom v roke toliko materiala za protinapad je zelo tvegano početje. Dobri nameni gor ali dol.