Tiskane izdaje
S koncem poletja in po dobrem mesecu zatišja se odnosi med Slovenijo in Hrvaško po razglasitvi arbitražne sodbe vračajo v običajne vode. Nevralgična točka je morska meja v Piranskem zalivu, ki je Hrvaška nikakor noče priznati, čeprav ima Slovenija v rokah precej močnih adutov – sodbo arbitražnega tribunala, podporo evropske komisije in velike večine držav članic EU.
Te dni na obeh straneh meje potekajo mrzlične priprave na novo dejstvo, ki ga je prinesla razsodba. V ta sklop sodijo tudi srečevanja na najvišji politični ravni. Čeprav je bil slovenski premier Miro Cerar kritiziran, da sestanek s hrvaškim premierom Andrejem Plenkovićem ni bil pametna poteza, vse dokler sosednja država ne začne spoštovati arbitražne sodbe, so vse alternative pogovorom slabe. Tako se tudi pred ponovitvenim srečanjem zastavlja ista dilema – se je smotrno sestati s Plenkovićem sredi septembra?
Hudič se skriva v podrobnostih, saj se o datumu srečanja diplomacijama obeh držav še ni uspelo dogovoriti, ker se ne morejo uskladiti, o čem se bodo pogovarjali. Še eno srečanje, na katerem bi premiera ponovila že večkrat slišana stališča, najbrž ni zaželeno ne pametno. Cerar se po kritikah tega zaveda in, kakor je mogoče razumeti, ne želi odigrati še ene prazne partije. Na drugi strani mora Plenković, potem ko je bila Hrvaška stisnjena v kot na mednarodnem parketu zaradi avtistične drže ob izreku sodbe arbitražnega sodišča, kazati dobro voljo, da je pripravljen reševati probleme. Da je Hrvaška dobra članica EU, ki ne povzroča težav. Kar priča o tem, da bo v prihodnjih dneh v zakulisju potekala intenzivna diplomatska drama, v kateri bo morala slovenska stran dokazati, da je kos zapletenosti problema.
Da bi bila naloga še težja, bodo poskrbele politične okoliščine. Slovenija namreč vse bolj vstopa v predvolilno obdobje. Nekateri predsedniški kandidati in novokomponirane politične stranke v vodah Piranskega zaliva že odkrivajo odlično promocijsko sredstvo. Le predstavljamo si, kaj bi se začelo dogajati, če bi plovila hrvaške policije zasegla plovila, morda celo aretirala politike, po odločitvi arbitražnega sodišča, na slovenskem teritoriju.
Da se Hrvaška požvižga na stališča Slovenije, pričajo zadnje izjave premiera Plenkovića, ki ne da umirja razmere in vzpostavlja možnosti za nadaljevanje političnega dialoga, ampak celo svetuje hrvaškim ribičem, naj mirno plujejo v notranje vode druge države! Informacija, da je hrvaška policija v Savudriji dobila stalni vez za svoja plovila, posredno izpričuje, da se Hrvaška nikakor ne namerava premisliti o implementaciji sodbe. Kar je še en dokaz, da igra dobro znano bizantinsko premetanko, pognojeno s testosteronskim nacionalizmom – navzven se dobrika, doma pa pripravlja teren za politiko nepopuščanja do Slovenije.
Na koncu se lahko vprašamo, kaj je sploh alternativa političnemu dialogu. Najbrž déjà vu, stanje, kakršno je bilo v Piranskem zalivu pred desetletjem. Da stvari ne bi ušle izpod nadzora, sta odgovorna Cerar in Plenković. Od zadnjega bi pričakovali tudi nekaj dobre volje.
