Divji ples s kapitalizmom

Pretekli teden se je s predlogom tujih (vatikanskih) svetovalcev začel zadnji, odločilni poskus sanacije poslovnega sistema okoli mariborske nadškofije, kii je prinesel zanimiv obrat: podjetje T-2 je s predlagano dokapitalizacijo po novem očitno središče načrta sanacije, medtem ko so ga prej mesece mrzlično prodajali.

Gotovo ne bomo prvi, ki bomo pri opisovanju stranpoti poslovnih podvigov mariborske nadškofije uporabili frazo »Ne glej, kaj delam, poslušaj me, kaj govorim«. Vsekakor posli, ki jih na površje prinaša finančna kriza, na nadškofijo, če ne na celotno slovensko Cerkev, mečejo zelo slabo luč. To je vendarle institucija, ki zagovarja zadržanost, poštenje, etično vedenje, čeprav so imeli ljudje o iskrenosti te drže že pred krizo zelo različna mnenja.

A z objavo obširnega članka v italijanskem L’Espressu o astronomskih dolgovih poslovnega sistema okoli nadškofije se je začela valiti snežna kepa. Na dan so prišla dejstva, zoprne podrobnosti, številke. Posamezni primeri so se povezali v večjo sliko. In, seveda, odstopil je nadškof.

Ko opazujemo posamezne posle podjetij iz sfere nadškofije – družbe Gospodarstvo rast in holdingov Zvon Ena in Zvon Dva –, ne presenečajo zgolj visoki dolgovi, ki so jih ustvarili, ampak način, s katerim so se poslov lotevali.

Pri prenovi dvorca Betnava v okolici Maribora so istoimensko podjetje prepisali na kar pet duhovnikov brez osebnega premoženja, ko se je pokazalo, da bo projekt propadel. S tem je izvršba ministrstva za gospodarstvo za vračilo dveh milijonov evrov zaradi kršenja pogodbe postala tako rekoč nemogoča. Komentarji nekaterih, ki so opazili podobnost s primerom razvpitih brezplačnikov Ekspres in Slovenski tednik, ko so lastniki zadolženega podjetja lastništvo prepisali kar na naključnega brezdomca, se ne zdijo povsem neprimerni. Povrhu so se prenove Betnave lotili s partnerjem, kot je Vegrad, in to v času, ko je od podjetja Hilde Tovšak že precej »zaudarjalo«.

Drugi primer so nepremičninski posli na hrvaški obali, menda povezani s holdingoma Zvon Ena in Zvon Dva. Tam so mediji obširno poročali o gradnji na zavarovanih območjih in o spornih spremembah namembnosti zemljišč, s katerimi so si investitorji obetali milijonske zaslužke. Podrobnosti spominjajo bolj na metode kakšnega balkanskega podzemlja kot na investicije kapitala s cerkveno-konservativnim izvorom.

Očitno je, da so se ljudje, ki jim je cerkveno vodstvo prepustilo vodenje svojih financ, povsem prilagodili pravilom najbolj liberalnega, da ne rečemo grabežljivega kapitalizma, ki se je razširil v času gospodarskih debelih krav. Nepremičninske operacije na meji zakona, financiranje s tveganimi krediti brez lastnega kapitala, hazardersko vlaganje v vrednostne papirje na vrhu borznega buma niso samo tajkunske zgodbe. So tudi zgodbe podjetij mariborske nadškofije.

Res je lahko zdaj pametovati, general po bitki zna biti vsak. V tistih časih so to bile pač uveljavljene metode, in vsakdo, ki je hotel plavati z morskimi psi ... A prav je, da se ta praksa razkrije, da pridejo ti primeri na dan. Očitno organizacija, ki sicer samo sebe predstavlja kot moralni korektiv ekscesov družbe, tudi sama včasih potrebuje korekturo. Ta bo za mariborsko nadškofijo, posredno pa gotovo tudi za vso slovensko Cerkev, korenita in boleča. Upati je le, da je zgoraj orisani (vrednostni) sistem res zgolj lastnost posameznikov znotraj Cerkve, in ne organizacije kot take.