Divji Zahod

V javnosti množični beg ljudi na staro celino in zmedeno neusklajen politični odziv nanj še vedno opisujemo kot begunsko ali celo migrantsko krizo, čeprav bi ju počasi že lahko poimenovali z njunim pravim imenom: evropska kriza. S to oznako bi se najbrž strinjali tudi vsi tisti borci za evropsko tradicijo in vrednote, ki se bojijo, da bodo »roji« nekrščanskih prišlekov ogrozili našo identiteto in sam obstoj. Liberalni odgovor tovrstnim evropskim patriotom bi moral biti, da je njihov strah neupravičen, saj tujci nečesa, česar nimamo, pač ne morejo ogroziti. Žalostno dejstvo, ki ga potrjuje tudi aktualno dogajanje na slovenskih mejah, namreč je, da je Evropska unija prav z (ne)reševanjem begunske krize dokazala, da nima identitete in da je čedalje bolj negotov tudi njen obstoj.

Tisti, ki so zbežali pred podivjanim nasiljem v domovini, si najbrž niso predstavljali, da bodo namesto na tako opevani svobodni Zahod, obljubljeno deželo, kjer se cedita demokratični med in pravno mleko, prišli na divji Zahod, kjer lokalni šerifi samovoljno postavljajo ograje, obnavljajo nekdaj ukinjene meje med fevdi in z internimi akti odpravljajo dogovore širše skupnosti. Medtem pa se tisti, ki so bili izbrani in poslani v Bruselj, da to skupnost vodijo, delajo, kakor da ni nič narobe. Res niso potrebni begunci, da bi ogrozili nekaj, kar se je skorajda sesulo že samo zaradi odločitve enega neobvladljivega šerifa, ki ga je tudi odsotnost enotne evropske politike do pribežnikov »prisilila«, da se požvižga na vse druge in svojo državico ogradi od drugih.

Begunska kriza ni pokazala le, da je Evropa brez glave, nima več tudi državnikov starega kova, ki bi posedli skupaj in se dogovorili za dolgoročnejšo politiko do prišlekov. Sarkastično je že to, da zdaj velja vodilna evropska konservativka za simbol liberalne odprtosti do beguncev. A kakor kažejo notranja vrenja v Nemčiji, utegnejo tudi tam kmalu ubrati madžarsko pot ustvarjanja skupnega evropskega »Divjega zahoda«.