Tiskane izdaje
Da so podatki, ki uradno govorijo o porabi avtomobilov eno, realnost pa drugo, so dolga leta čivkali že vrabci. A da si bo neko podjetje omislilo programsko opremo, s katero bo pretentalo uradni test emisij, avtomobil pa bo potem v vsakdanji uporabi zrak onesnaževal več desetkrat bolj, si pač nismo mogli misliti. In prav to se je zgodilo v primeru največjega evropskega avtomobilskega koncerna Volkswagna. Zadeve še niso povsem jasne, ve pa se že, da oprema ni bila nameščena le v ZDA, ampak tudi v njihovih dizelskih avtomobilih po vsem svetu. Preiskave, ki se zdaj napovedujejo druga za drugo, naj bi jasno pokazale, kaj se je kje dogajalo.
V vsakem primeru je početje Volkswagna obsojanja vredno in za nemško industrijo hud udarec, o končnih razsežnostih pa po prvih dneh afere lahko le ugibamo. Da pa so že pripravili več kot šest milijard evrov, kolikor jih bo tako ali drugače stal ta škandal, priča svoje.
Če se še vrnemo k preiskavam, je mogoče slišati tudi nekatere pozive, da naj bodo usmerjene široko in da naj se realnost emisij preveri na ravni celotne panoge. Ob vsej kritiki Volkswagna, ki je svoje grehe šele začel plačevati – njegove delnice so strmo padle že drugi dan zapored, verjetno bodo sledile različne visoke tožbe – pa je potreben razmislek o emisijah in okoljskih standardih nasploh. Dizelski avtomobili so v Evropi veliko bolj priljubljeni kot v ZDA tudi zato, ker so povprečno varčnejši od bencinskih motorjev. Imajo pa bolj problematične izpuhe. Okoljski standardi za njihovo očiščenje so jim bili sicer določeni visoko, a v Evropi do zdaj očitno nihče ni resno nadzoroval, kako so doseženi. To se mora spremeniti. Tudi če s počasnejšimi avtomobili in nižjimi dobički.
