Do Rusije brez Ronalda

Primerjava sedanjega trenutka slovenske reprezentance z izkupičkom iz enakega obdobja kvalifikacij za svetovno prvenstvo leta 2002 razkriva po eno zanimivo podobnost in razliko. Slovenci so na prvih treh postajah poti do Rusije 2018 osvojili pet točk, ob tem pa igrali s ta čas najmočnejšimi tekmeci v skupini F – Litvo, Slovaško in Anglijo. Tudi pred 16 leti je bilo podobno. Tedanja Katančeva Slovenija je imela po tekmah s Ferskimi otoki, Švico in Luksemburgom na računu pet točk, toda s pomembno razliko: omenjene tri selekcije so na koncu ciklusa pristale na 4., 5. in 6. mestu, torej na dnu lestvice, katere vrh so krojile reprezentance izza nekdanje železne zavese Rusija, Slovenija in Jugoslavija.

Primerjava z enim ciklusom prej razkriva še več: da Katanec še nikdar ni začel zgodbe bolj uspešno kot prav letos (če odmislimo ciklus, v katerem je prejel štafetno palico iz rok nekdanjega sodelavca Slaviše Stojanovića). Katanec je namreč krenil proti zgodovinskemu euru 2000 s štirimi točkami iz prvih treh tekem, četudi je Slovenija tedaj v Atenah, za Bežigradom in v Ljudskem vrtu igrala še boljši nogomet kot danes.

Zdi se, da bi lahko Slovenija v Vilniusu in Stožicah osvojila več, kot je. Če bi analizirali vsako tekmo posebej, bi hitro prišli do ugotovitve, da bi »morali« Slovenci osvojiti celo vseh 9 točk, četudi so bili ob kvalifikacijski premieri v Litvi celo bližje porazu kot zmagi. Tedaj je sodnik v prvem polčasu dovolil gostiteljem enako (grobo) igro, kot jo je lani Slovencem v povratni tekmi z Ukrajino pod Kalvarijo. Zmaga s Slovaško je bila zaslužena, najboljše pa so Katančevi privarčevali prav za konec, a jih je v derbiju z Anglijo zapustila »sreča«, če bi denimo zaključek Romana Bezjaka po darilu angleškega branilca sploh lahko označili za smolo.

Bolj verjetno je, da so »le« trije doseženi goli Slovenije v prvih treh tekmah odraz realne kakovosti naše reprezentance. Slednje tako ali tako nikdar ni krasila igra, ki bi temeljila na veliki posesti žoge, nizanju napadalnih akcij in obleganju tekmečevih vrat. Slovenci so le izjemoma zabijali gole v slogu Messija, Suareza in Ronalda, ki znajo unovčiti sistematično napadalno igro njihovih ekip. Večkrat so bili natančni prek prostih strelov, enajstmetrovk in edinstveno epskih golov, kakršne so denimo prispevali Aćimović proti Ukrajini, Osterc proti Romuniji, Birsa na Slovaškem ali Dedić z Rusijo v Mariboru.

Ključno za uspehe manjših športnih kolektivov je minimaliziranje napak, kar je priznal tudi Katanec: »V športu zmaga tisti, ki odpravi več napak.« Slovenija je prišla do zadnjih uspehov prav zavoljo odpravljanja napak, in sicer začenši od Katančeve vrnitve na slovensko klop. Poraz v premierni tekmi z Islandijo je bil namreč usoden za Brazilijo 2014 zavoljo igre z dvema »težkima« napadalcema, napake so se pojavljale tudi pozneje. Prav zavoljo odpravljanja napak si je Slovenija v tekmah z Litvo, Slovaško in Anglijo priigrala več čistih priložnosti prek igre kot kadarkoli prej, kar je morda spodbudno bolj od petih točk na računu.