Tiskane izdaje
Prežema nas optimizem. Kriza pojenjuje, zaposlenost raste in dosega stopnjo, ko delodajalci tarnajo, da nimajo dovolj kandidatov, spet z lažjim srcem načrtujemo počitnice in na veliko kupujemo, kar potrebujemo, in še raje tisto, česar ne. Ko se noč začenja umikati dnevu in s pričakovanjem zremo v nov dan in novo leto, se to kolesje še hitreje zavrti. Znova nas prežame tesnoba, značilna za konec leta. Časa, da bi uresničili cilje, postavljene tistega prvega ali drugega januarskega dne, že zdavnaj ni več, le za hitre in ne preveč temeljite korekcije. Nazadnje ostane samo še upanje po odpustkih pri vseh tistih, za katere si (spet) nismo vzeli dovolj časa.
Trgovci poznajo to našo tesnobo in pohitijo z lučkami in prazničnimi džingli, ki tolčejo na našo slabo vest, ter nam ponujajo recepte za instantno potešitev. Nastajajo seznami daril, s katerimi bomo poskušali nadomestiti vse tisto, kar nam kot ljudem ni uspelo. In pri tem se mučimo z vprašanji, česa ta in oni še nima, ne pa, recimo, z vprašanjem, kaj potrebuje. Če sploh kaj potrebuje?
Še vedno pa veliko ljudi veliko potrebuje. Zgolj optimistične gospodarske napovedi in razglašanje konca krize tistim, ki živijo na dnu, ne pomagajo prav veliko, kajti iz tistega kolesja se je še veliko teže iztrgati. Lani je pod pragom revščine (z dohodki manj kot 616 evrov za odraslega) živelo 280.000 prebivalcev Slovenije ali skoraj 14 odstotkov. Ta statistika vključuje 83.000 upokojencev, 61.000 brezposelnih, 50.000 delovno aktivnih ljudi in 46.000 otrok. Med njimi je še vedno veliko takih, ki nimajo za hrano.
Pri tem pa predstavniki države na dolgo in široko preračunavajo, koliko socialne pomoči lahko dobi samska oseba, da se ne bi preveč polenila in pozabila iskati delo oziroma da ne bi zapadla v past neaktivnosti, kakor temu pravijo. Da ne bo čisto lačna, ampak samo malo; ji prisodijo 331 evrov, čeprav so sami izračunali, da je za življenje potrebnih najmanj 442, z upoštevanjem vseh stroškov pa več kot 600 evrov.
Ker v socialni državi niti v času razcveta ni denarja za socialo, spet stopijo v akcijo ljudje in nadomeščajo državo. Da imajo Slovenci široko srce, pogosto slišimo, in tudi zelo cenijo dobrodelnost – gotovo ni naključje, da so bili šest let zapored za Delove osebnosti leta izbrani humanitarci. Toda socialna varnost bi morala biti odgovornost države in bi jo od nje tudi morali zahtevati, ljudem pa naj bi bila prepuščena predvsem dobra dela. Kajti v času, ko družabno življenje krojijo družbena omrežja, je več kot kadarkoli ljudi, ki niso lačni (le) hrane, ampak družbe. Spet si lahko pomagamo s statistiko: med prebivalci Slovenije je bilo 1. januarja letos 390.426 starejših, to je ljudi, ki imajo 65 let ali več. Več kot sto tisoč jih je živelo samih.
Koliko in kako jim (lahko) pomagajo družabna omrežja, ne vemo, a upravičeno lahko sklepamo, da si želijo analognega klepeta, brez opravičujočih medklicev in begavih pogledov na zaslon. Toda do odpustkov je – roko na srce – najlaže priti z denarjem. Nekaj evrov v dobrodelne namene, del obilnega predprazničnega nakupa živil za socialno ogrožene in kupi daril za najbližje. Še sreča, da dedek Mraz sam ne zmore obdariti vseh in mu moramo pomagati ter sami dostaviti darila. Se vsaj srečamo in poklepetamo – v živo.
