Dobro jutro: Grozdje

Ni še dosti let, odkar so mi zabičevali, da se grozdja pred malo mašo (8. septembra) ne smem dotakniti; ko so me prepričevali, da na Lovrenčevo (10. avgusta) smem šele nad brajde ali vinograd dvigniti klopotca, ki sem ga dolgo rezljal ... Pa dolgo in težko sem vedno čakal prvi in drugi teden oktobra, ko se je v našo gorico na trgatev zgrnila vsa žlahta, ki je vse leto nisem videl.

Letos me je prvi vonj zoreče izabele omamil že sredi avgusta, ko se še prvi vetrovi niso niti zbudili, da bi klopotce pognali. Prežvečil sem kiselkasto lupino, še nekoliko mehke peške zgrizel, potem pa so se najtemnejše jagode kar kotalile v usta. Malo slabega občutka pa je zaradi ranega koledarja vseeno bilo v opojnem okusu, priznam. A mi, ki smo v goricah rojeni (pa tudi večina drugih, ki ji ni bilo nikoli treba kopati vinograda, nositi brente na trgatvi), si življenje brez grozdja pač težko predstavljamo. Če sem se še kot uporniški pobič zaklinjal, da vinske trte živ dan ne posadim, so hitro prišla leta, ko so trdno obljubo prerasle prve samo moje trte. Z njimi pa posebni užitki z lastnim grozdjem. Najstarejšo vrsto sadja, kar jih je človek začel načrtno gojiti. Tudi ponos, da dolge časovne reke gojenja trte od kamene dobe tam nekje izza Kavkaza pa prek feničanskih, grških in rimskih časov ne bom prekinil prav jaz.

Tudi letos se ga bom nazobal, čeprav se naravi tako mudi. Prebiram vsepovsod, na kaj grozdje blagodejno vpliva, in se muzam zapisovalcem: našteti bi morali vse, česar se spomnim. Ker grozdje nasiti, zbistri, poživi celega človeka z vsemi njegovimi muhastimi mislimi v mesnatem telesu vred. Tja do konca septembra ga bo obilo na trtah in na mizi, potem si bom na domačih brajdah pustil najlepše grozde viseti za občasno smukanje tja do prvega snega. Ob martinovem pa bom že v kakšnem požirku iskal vonje in okuse različnih grozdnih sort.