Tiskane izdaje
Ustvarjamo. Grizemo. Ljubimo. Grešimo. Izgubljamo. Dobivamo. Se vsak po svoje borimo s strahovi. Živimo?
Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli, je naslov nove predstave avtorjev Beton Ltd. v novomeškem gledališču Anton Podbevšek. Katarina, Primož, Branko, generacija 1976/77, se sprašujejo o tem, kar se v tem času moramo vprašati vsi: »V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni ne odgovorni. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave. Predstava, ki je priložnost za osebno inventuro.
Kaj sem torej izgubila med tem, ko sem živela? Mladosti ne, tega ne priznam. Mladosti ne izgubiš, to je kulturni koncept. Varnost? Svobodo? Možnost preživetja? Pretežko vprašanje za ‘dobro jutro’. Večkrat se v etapah življenja vračam na citat Henryija Millerja: »Če bi človek živel tako, kot bi moral, ne bi zapisal niti ene same besede.« Jaz pišem. To je vse, kar znam.
Beton Ltd. ustvarjajo predstave. Kako bi morali živeti, ne ve nihče, a nekaj je gotovo, med tem, ko izgubljaš, vedno dobivaš. Med tem, ko živiš, izgubljaš, a tudi puščaš sledi. Ostanejo srečanja. Ostane tisto, kar si sprožil v sočloveku. Morda v enem samem človeku, s katerim deliš življenje, v tistem, ki si mu dal življenje, v ljudeh, ki so s tvoje premiere odšli pretreseni in z žarečimi očmi gledajo v drugega, ker jih druži skupna izkušnja lepega. Morda v tistih, ki preberejo nekaj tvojega in v tem preberejo svoje misli.
Klišeji? Zdaj, v tem hipu, verjamem tudi v klišeje. Bolj varno je. To je moja varnost. Da verjamem, da to, kar počnemo, vsak zase, takrat, ko smo najbolj iskreni, ko nas briga za to, kaj bodo mislili drugi, takrat med iskanjem izgubljenega, ustvarjamo najlepše spomine. Takrat ne izgubljamo. Takrat živimo.
