Dobro jutro: Muzej prihodnosti

Ne razumem, zakaj je v 21. stoletju toliko muzejev. Kot da bi bilo že vse končano. Kot da bi človeštvo že storilo vse, kar se da storiti, in hoče svojo slabo umetnost, stare igrače, čokoladne bonbone in še veliko drugega pospraviti v sobe nesmrtnosti.

Orhan Pamuk je v Istanbulu odprl Muzej nedolžnosti. Ne bi bilo odveč, če bi si ogledali predmete, ki nas spomnijo na to, kaj ta pozabljena beseda sploh pomeni.

V Zagrebu je Muzej razpadlih zvez, v katerem se človek počuti, kot da se romantika, zakonska zveza in nežno prijateljstvo ne morejo končati drugače kakor z razvezo.

V Indiji so odprli Mednarodni muzej stranišč. Odveč je ugotavljati, od kod navdih. Muzej instant špagetov na Japonskem je posvečen Momofuku Andi, izumitelju špagetov, ki se v topli vodi takoj spremenijo v obrok.

Lahko bi naštevali še naprej. Na Japonskem je tudi Muzej parazitov. Japonska v vsej svoji čistoči nikdar ni imela težav z ušmi in trakuljami, zato so razstavni predmeti podobni nezemeljskim bitjem. Potem je tu še Muzej srednjeveških mučilnih naprav, čeprav ne vem točno, kaj to pove o Nizozemcih, ki so ga postavili sredi Amsterdama.

Lahko bi se izgubljali v muzejih iluzij, ki so najprej vznikali po ruskih mestih, potem pa še v Barceloni ter pred kratkim v Zagrebu. Obiskovalcem ponujajo občutek, da je nemogoče lahko mogoče ter da morda v resnici hodimo po stropu, a tega ne opazimo, ker smo v zanosu dobe prevar preslepili tudi gravitacijo.

Ne razumem sicer, zakaj družbene trende, vsakdanje težave in napake generacij takoj potiskamo v muzeje, toda nekaterim razstavnim predmetom vseeno uspe pobegniti iz zgodovine v sedanjost. V Kansasu so odprli Muzej bodeče žice, in ko smo že mislili, da je spravljena tam, kjer mora biti, jo spet imamo v Evropi. Čakam le še, da odprejo muzej prihodnosti in bom v miru lahko gledala kaotični jutrišnji dan.