Dobro jutro: Ona in avto

Sedela je z resnim obrazom in prav nič se ji ni ljubilo govoriti. Še kavo, najljubše razvedrilo v napornem delovniku, je po kosilu hotela kar izpustiti. »Kaj se dogaja, povej že. Je v službi kaj narobe? So otroci v redu?«

Nemo je strmela predse in nazadnje le izdavila, da je pozabila registrirati avto. Že več kot mesec dni. Grozi ji kazen. Denarna. Ampak to še ni vse. Avto ne vžge. Tablice bi morala odmontirati, da bi jih odnesla na upravno enoto, tega pa seveda ne zna. Kaj zdaj? Kje bo našla čas, da se posveti avtu, če je čez dan v službi, popoldne z otroki, zvečer pa ne ve več, kje se je glava drži.

Naslednji dan je prižarela v službo. Problem rešen. Našla je serviserja, ki bo vse uredil, tudi gume zamenjal, in ki bo poskrbel celo za registracijo, samo pooblastilo je morala podpisati.

Žarela je vse do kosila, ko je pozvonil telefon. Serviser. »Ojej,« se je prijela za glavo in se preplašeno oglasila. »Kaj? To ni mogoče.« Prebledela je. »Koliko časa?« Iz denarnice je povlekla vozniško dovoljenje. Poteklo ji je pred pol leta.

Njej so silile iz oči solze obupa, vsem drugim, ki smo spremljale zaplet, pa solze smeha. »Mogoče bom pa zdaj, ko ne smem voziti, hčeri izpolnila željo in šla z njo na sprehod,« se je nazadnje le poskušala pošaliti na svoj račun. A v resnici jo je še najbolj skrbelo, kaj bo na vse skupaj rekel mož.

»Vidiš, tebi se to ne more zgoditi, ker imaš mene,« je sodelavki ponosno dejal mož. Drugi pa je njen partner poočital (in tudi v njegovih besedah se je skrival najmanj za ščepec samovšečnosti): »In ve bi rade prevzele še več odgovornosti?«

Včasih smo se zabavale ob knjigah, filmih ali dovtipih na račun Bridget Jones, ki je bila na prelomu stoletja prispodoba za rahlo zmedene, a prikupne samske tridesetletnice, danes se smejimo liku pozabljive, raztreščene in nevrotične gospodinje. Se je spremenil svet? Ali pa smo se spremenile me?