Svet se je poslovil od bejzbolske legende Yogija Berra, človeka, ki bi si zaslužil, da mu na nagrobnik napišejo, da je bil tudi izumitelj – in sicer novodobnih semantičnih paradoksov. Ali vsaj jezikoslovni original, ki je šokiral z bušizmi, pravzaprav yogizmi, še preden je Bush stopil v politiko. Yogijev pogled na svet bi se v yogmantiki, to je v yogistični semantiki, najbrž bral takole.
So ljudje, ki znajo biti samokritični. Še posebej do sebe. In se pri tem še zabavajo na svoj račun z drugimi, tudi ko niso skupaj. Ti ljudje vedo, da je devetdeset odstotkov vsega v glavi, druga polovica pa v telesni pripravljenosti. Samokritiki svoje napake običajno priznajo brez težav. Za njimi tudi stojijo. Prav nič niso v zadregi, ko je treba reči, da so v resnici naredili precej napačnih napak. Kajti dejstvo je, da v teoriji pač ni razlike med teorijo in prakso, tako kot v praksi. V bistvu so to pogumni ljudje, ki vedo, da ni znamenje plašnosti, če ne odgovorijo pošiljatelju anonimnega pisma. Kot ni znamenje nevljudnosti, kadar zavrnejo, da bi jim pico razrezali na osem namesto na štiri dele – če tisti hip pač niso lačni za osem. Ti ljudje znajo v življenju običajno izbrati pravo pot. Na njej se orientirajo po kompasu, ki jim pravi, da bodo, če ne vedo, kam gredo, končali nekje drugje. Zato si za vsak primer kupijo streho nad glavo z mehko posteljo. Iz katere je težko vstati. Če se ne bi prej zbudili, bi v njej še kar spali. Za te ljudi poti ni konec prej, preden je je konec. In prihodnost ni nikoli, kar je nekoč bila ...
Berra je na svet gledal kot na popoln nepopolni sistem. Ker če bi bil popoln, ne bi bil, je rekel. Ste vedeli, da je bila polovica laži, ki so jih širili o njem, neresničnih? Na njegov pogreb najbrž niste šli. Škoda. Ker, veste, na pogrebe je treba hoditi. Sicer tudi pokojni ne bodo prišli na vašega ...