Tiskane izdaje
Mislili bi si, da je z lansko stoto obletnico začetka prve svetovne vojne ter letošnjo sedemdeseto konca druge za nekaj časa dovolj pomembnih zgodovinskih obletnic. V začetku tega tedna pa je minilo osemsto let, odkar je Velika listina svoboščin (»Magna carta libertatum«) zasejala seme pozitivnih družbenih sprememb, ki jih uživamo še danes, in dvesto let od zaključka dunajskega kongresa, ki je po napoleonskih vojnah Evropi vrnil stabilnost.
Pravijo, da je zgodovina spomin na preteklost, ki si ga izberemo sami. Če se hočemo učiti iz nje, pa se moramo vseeno spominjati tudi oddaljenih dogodkov, ki so pomembno zaznamovali svet. Letošnji junij je spet bogat z daljnimi obletnicami, ki so za vedno spremenile življenja sodobnikov in generacij za njimi. To je leta 1994 izkusil celo ameriški predsednik Bill Clinton, ki se je pred zasebno tožbo Paule Jones zaradi spolnega nadlegovanja branil z argumentom, da ga bo ta v času vodenja države motila pri pomembnem delu. Sodnica Susan Webber Wright je spomnila, da je že angleška Magna carta podrejenost zakonom pripisala tudi vladarju.
Danes si je težko predstavljati, da so vladarji nekoč veljali za vsemogočne gospodarje nad življenjem in smrtjo podrejenih. A je bilo tudi v Evropi tako, dokler ni angleški Ivan Brez dežele v trinajstem stoletju pokazal takšno nesposobnost, da ga je plemstvo prisililo v omejitev svoje oblasti. V vojni s Francijo je izgubil tamkajšnje posesti, ko si je hotel podrediti papeža Inocenca III., ga je ta spremenil v svojega vazala, tudi zaradi svojih porazov pa je doma z davki in dajatvami svoje podanike privil do onemoglosti. Plemstvo je bilo razjarjeno in kralja so povabili na zmenek ob reki Temzi zahodno od Londona, saj je bilo tam dovolj močvirno, da so bili večji spopadi izključeni.
Ivanu Brez zemlje je bilo kmalu žal, da je 15. junija 1215 s pečatom potrdil znameniti dokument in ga je hitro preklical, obsojal, grozil je tudi papež. A zamisel vladavine prava je bila rojena, čeprav je potrebovala še stoletja za svojo uveljavitev in je še danes ne spoštujejo povsod. Prav tako so bili postavljeni zametki parlamentarne demokracije, pa čeprav so si plemiči najprej pravice izborili le zase. Ideja svobode in demokracije se je počasi razraščala tudi drugod, pa naj je bila še tako nepopolna, tam, kjer se to ni zgodilo, so trpeli posledice. Zgodovinarji prav pomanjkanju meščanskih svoboščin, ki jih je nemškim deželam z ustanovitvijo več kot tristotih aristokratskih upravnih enot prinesel vestfalski mir po grozljivi tridesetletni vojni iz sedemnajstega stoletja, pripisujejo del odgovornosti za nekdanjo nemško poslušnost avtoritetam in za »Sonderweg«, ki se je kljub visokim civilizacijskim dosežkom na drugih področjih slabo končala. Zato pa je Magna Carta navdihnila ameriško ustavo in deklaracijo neodvisnosti, pa čeprav so Thomas Jefferson, John Adams in drugi navdih menda dobili tudi pri »našem« ustoličevanju karantanskih knezov.
Dileme, ki jih je odprl dokument, so žive še danes. Če je varnost v njem opredeljena kot svoboščine, jo danes v strahu pred terorističnimi napadi razumemo tudi kot njihovo omejevanje ali takšno razumevanje obsojamo. In tudi različne šole mednarodnih odnosov so različno ocenjevale pravico državljanov posameznih držav do bolj ali manj demokratičnega razvoja, z »realističnim« Dunajskim kongresom (katerega obletnica je tudi te dni) na čelu prepričanja, naj se države držijo medsebojnih dogovorov, kaj se dogaja v njih, pa je bolj ali manj notranjepolitična stvar. Toda ali je to v vse bolj povezanem svetu sploh še mogoče? Ali pa se je sploh še mogoče vmešavati v zadeve drugih, kot dokazujejo tudi vse nevarnejša zaostrovanja med zahodnim »svobodnim svetom« in »avtokratskima« Rusijo in Kitajsko?
Vroče razprave pravkar potekajo tudi v domovini Magne carte Veliki Britaniji, kjer se nekateri konservativni politiki bojujejo proti evropski deklaraciji o človekovih pravicah v prepričanju, da ta dovoljuje prevelike pravice tistim, ki jim je malo mar za svoje dolžnosti do države in družbe. Razprava, ki se je začela pred osemsto leti, se nadaljuje.
