Dostojna revščina

Seveda se nobeno fiskalno leto ne more končati, ne da bi se državna politika ter pristojna interesna društva in organizacije oglasili o temi pokojnin. A tokrat ni govora o kakšnem izsiljevanju stranke Desus o višini rekreacijskega dodatka, o izredni uskladitvi višine pokojnin z inflacijo, novi pokojninski reformi, ki jo snuje vlada, ali o kateri drugi podobni temi iz železnega repertorja pokojninske politike.

Tokrat je prvič govor o tem, da bi uvedli dodatno varovalko pred vse bolj razširjeno revščino med upokojenci, torej nekakšno zajamčeno pokojnino za vse tiste, ki so do nje prišli pod rednimi pogoji upokojevanja, kot je polna delovna doba.

Predlog zveze društev upokojencev, da upokojenci, ki so izpolnili pogoje za starostno pokojnino, ne bi smeli imeti pokojnine, nižje od 500 evrov, je seveda naletel na plodna tla strankarske politike. Bolj socialno čuteči koalicijski stranki SD in Desus sta nemudoma spisali predloga zakona, naklonjeni sta mu tudi resorna ministrica in opozicijska Združena levica. Kot da so volitve že pred vrati in je treba poskrbeti za naklonjenost volivcev.

Kljub temu nam tovrstni cinizem ne sme zamegliti pogleda na pravi problem, k čemur takšne, bodimo pošteni, nekoliko populistične poteze ne pripomorejo veliko. Pravi problem je vse večja revščina med upokojenci, in to med tistimi, ki so za pokojnino delali polno delovno dobo, zdaj pa v zameno dobivajo vse prej kot dostojno pokojnino. V najboljšem primeru se prebijajo iz dneva v dan ali pa na stara leta počasi drsijo v vse bolj nedostojno revščino.

Res je, da so vzroki za takšen položaj različni. Nekateri imajo, kljub izpolnjenim pogojem, nižje pokojnine zaradi nekdanjih privilegijev ali političnih odločitev, kot je benificirani delovni staž; nekateri zaradi lastne odločitve – samostojni podjetniki, ki so si vplačevali najnižje socialne prispevke; nekateri pa prejemajo takšno pokojnino, ker so pač opravljali slabše plačane poklice.

Ne glede na vzroke imamo problem, ki je večji od 500 evrov na mesec ali osmih milijonov na leto, kolikor bi pokojninsko blagajno takšna odločitev stala na leto. Civilizirane države, med katere se prišteva tudi Slovenija, si ne morejo in ne smejo dovoliti, da njihovi prebivalci, tudi če so celo svojo delovno dobo opravljali slabše plačna dela, na stara leta zdrknejo v revščino. To ni nesprejemljivo zgolj s človeškega, temveč tudi s sistemskega vidika. Z ekonomsko politiko države in njene družbe, ki delovne ljudi nagradi z revščino v pokoju, je nekaj zelo zelo narobe. Zato bo na tovrstne strukturne izzive treba poiskati sistemske odgovore tako na trgu dela kot na področju zavarovanja za starost. Sicer bodo takšne dobronamerne poteze politike in upokojenskih društev zgolj še ena oblika dobrodelnosti, ki sicer prinaša prepotrebni obliž na stisko z revščino ogroženih upokojencev, sistemu socialne države pa bodo, zaradi zamegljevanja njene družbene vloge, povzročale dodatno škodo.