Tiskane izdaje
Razmere na trgu dela so vse prej kot rožnate. Registrirana brezposlenost v državi se resda zmanjšuje, a kljub vsem ukrepom vseh »protikriznih« vlad, ki se z njo spopadajo, vztraja nekoliko pod 120.000. To je skoraj 13 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva. Še bolj skrb vzbujajoča od absolutne številke je struktura brezposlenosti. Vsi podatki od leta 2008, ko se je začela ekonomska kriza, do zdaj kažejo, da ekonomska konjunktura, torej ponovna gospodarska rast, ne bo kar sama po sebi pomembno zmanjšala brezposelnosti. To pomeni, da trg dela pri nas ne deluje ali pa vsaj ne deluje tako, kot bi po ekonomskih teorijah moral.
Najbolj nas skrbita dva podatka: velik delež izrazito dolgotrajne brezposelnosti med mladimi in trajno visoka brezposlenost v določenih regijah države, še posebno v Pomurju.
Mladi, ki šele vstopajo na trg dela, se večinoma zaposlujejo v fleksibilnejših oblikah zaposlitve, predvsem za določen čas, zaposleni s takšnimi pogodbami, pa so bili na začetku krize prvi, ki so jih delodajalci odpustili.
Na vrhuncu krize leta 2011 se je število delovno aktivnih mladih zaradi takšnega odziva delodajalcev nadpovprečno zmanjšalo; za kar – 23,6 odstotka. Takrat je bil dolgotrajno brezposeln (torej dve leti in več) skoraj vsak osmi mladi. Med njimi je bilo tudi 416 mladih z višjo stopnjo izobrazbe, kar je poleg osebne tragedije tudi velika izguba za družbo. Tako dolga brezposelnost bo dolgoročno vplivala na njihovo kariero; dlje časa ko človek išče zaposlitev, manj uspešna je njegova kariera, tako glede plače kot strokovnega razvoja.
Vlado zato pozivamo, naj lastno pobudo za ureditev prekarnega dela, ki jo je sprožila pred dnevi, resno obravnava in poskrbi, da bodo rezultati tega opazni. Dovolj je bilo načelnega govorjenja in izražanja skrbi nad razsežnostjo tega problema. Vsaka resna vlada, ki se resnično zaveda razmer, bi namreč že ukrepala, ne pa si vzela kar do konca leta čas, da pripravi šele akcijski načrt.
Takoj je treba prevetriti programe aktivne politike zaposlovanja, ki so danes v veliko primerih namenjeni zaslužkom njihovih izvajalcev, ne pa uporabnikom. Politični odločevalci naj tudi resno razmislijo o strožji regulaciji opravljanja določenih poklicev in dejavnosti, ne pa da je prekarno delo dovoljeno povsod in vsakomur.
Ekonomsko-socialna kriza je z brezposelnostjo veliko bolj prizadela manj razvite regije države, še posebno Belo krajino in Pomurje. K boljšemu položaju ne bo pomagal noben »pomurski zakon«, ki ga bo vlada podaljšala za še dve leti, saj se je tudi tega problema treba lotiti sistemsko.
Glavni razlog za regionalno višjo brezposelnost in težave mladih je skupen: pomanjkanje ustreznih delovnih mest. Zato naj se sindikati, predvsem pa delodajalci, ukvarjajo s prenovo nacionalne industrijske politike – ki edina lahko dolgoročno razvije ekonomske potenciale posameznih regij in mladim ponudi preživetveno strategijo – ne pa z jadikovanjem o uničenju delovnih mest, ki jih bo menda povzročila za en evro višja minimalna plača.
