Draga ignoranca oblasti

Odškodnine, ki jih je šestim izbrisanim prisodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, so sicer večje, kot jih je to sodišče priznavalo pritožnikom zaradi sojenja v nerazumnem roku, v primerjavi z vsemi odškodninami, ki jih vsako leto plačuje država, pa sestavljajo le majhen delež. Samo za odškodnine po zakonu o žrtvah vojnega nasilja je slovenska odškodninska družba lani potrebovala več kot šest milijonov evrov.

Primerjave med odškodninami so nehvaležne, še posebno ker nas silijo v tehtanje različnih kršitev človekovih pravic, katerih posledica so. Če za krivice, ki so jih pretrpele žrtve vojnega nasilja, ne moremo kriviti vsakokratne oblasti, pa lahko vse druge, za katere plačujemo sedanje generacije, pripišemo odločitvam nekdanje oziroma sedanje oblasti.

Nepremišljene, hitre, nespametne ali celo revolucionarne odločitve nas vsako leto stanejo veliko evrov. Na prvem mestu je gotovo zakon o denacionalizaciji, ki nominalno s približno milijardo evrov pomeni verjetno največje breme in ga bodo občutile še naslednje generacije. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je zakon posledica nacionalizacije, ki je, če upoštevamo samo zahtevke za vračilo, povzročila 40.000 krivic. Tu so še odškodnine, ki so posledica drugih revolucionarnih dejanj prejšnje oblasti ter jih določata zakona o popravi krivic in o zaplembi premoženja.

Državno pravobranilstvo v zadnjem času vse bolj opozarja na sodbe mednarodnih sodišč in poziva pristojne k odpravi pomanjkljivosti v zakonodaji, kar bi preprečilo nove obsodbe in izplačevanje odškodnin. Ignoranca oblasti nas je privedla do odškodnin za izbrisane. A to ni vse. Napovedujejo se že nove. Tokrat jih bo zahtevalo 26.000 »privilegiranih« upokojencev.