Draga izkušnja

Za pogovore ni nikdar prepozno, prej ali slej ugotovijo tudi največji jastrebi, ki so še do pred kratkim verjeli v popolno zmago nad sovragom. Tudi če uspe enim v oboroženem spopadu poraziti druge, je po koncu vojne še vedno treba živeti tudi s tistimi, s katerimi si se še do včeraj pobijal, sploh če gre za tvoje sodržavljane ali celo sonarodnjake. Srečanje predsednikov Rusije in Ukrajine, Vladimirja Putina in Petra Porošenka, je prvi korak v državljanski vojni, ki utegne pripeljati do ustavitve nasilja. Če bi ga naredili takoj po kijevskem prevratu, ne bi le rešili na tisoče ljudi, ki so umrli v tem nesmiselnem spopadu, podžganem iz varno oddaljenih centrov svetovne moči. Če bi se takrat posedli za skupno mizo s poglavarjem Kremlja, bi bil najbrž tudi polotok Krim še vedno del Ukrajine.

A ne pomaga veliko, če začneš zvoniti šele po toči, ki jo, vsaj sodeč po izjavah iz Kijeva, nova ukrajinska oblast – tudi zaradi notranjepolitičnih razlogov – še ne namerava tako hitro ustaviti. Zdi se, da tudi njihovim prišepetovalcem z druge strani Atlantika ni v interesu, da bi se morija na jugovzhodu Ukrajine kmalu končala. Pač pa je bilo pred dnevi, ko je med obiskom v Kijevu nemška kanclerka Angela Merkel izjavila, da ni vojaške rešitve za spopade na jugovzhodu države, končno slišati glas razuma s stare celine. Za tiste, ki bodo zaradi tega preživeli, ni tako pomembno, ali ga ni izzvalo človekoljubje, temveč skrb za lastne gospodarske interese.

Najvišjo ceno konflikta so in bodo plačali Ukrajinci. A tudi Evropska unija, ki ga je lani jeseni zanetila, je ne bo poceni odnesla. Takrat je Ukrajini, ki je ne bi nikoli zares sprejela medse, ponujala tako malo za neomejen dostop do njenega trga, da bi to zavrnil vsak pameten državni voditelj. Zdaj bo treba resno razvezati denarnice, sprejeti »Merklin plan« in obnoviti uničeno državo tik pred gospodarskim brodolomom.