Tiskane izdaje
Ko so voditelji članic Evropske unije dobro uro po polnoči po »neuradni večerji« prihajali pred časnikarje, so drug za drugim ponavljali, da sta varčevanje in gospodarska rast dve strani istega kovanca. Skratka, dilema zategovanju pasu ali konjunktura da je umetna. Kljub temu ofenziva Baracka Obame, OECD in novega francoskega predsednika Françoisa Hollanda, ki so od Evrope zahtevali manj varčevalne ihte in več spodbujanja gospodarstva, povzročila premike v razmerju sil na stari celini.
Angela Merkel, ki je doslej suvereno obvladovala krizne vrhe z uveljavljanjem fiskalnega zategovanja, je morala braniti svojo držo in nakazati pripravljenost na kompromise. Na vrhu sicer niso sprejemali nikakršnih sklepov, a načelno so pripravili nekakšen vozni red za naslednje srečanje konec junija, ki bo posvečeno rasti in zaposlovanju. Glede tega je bilo v zadnjih letih sprejetih veliko sklepov, deklaracij, agend. Najbrž bi bilo bolje uresničevati veljavne strategije kot na novo odkrivati stare zakonitosti. Tako v državah kakor na ravni Unije.
Predvsem zato, ker realnost spet začenja prehitevati evropsko politiko. Čedalje bolj jasno je, da bo Španija, predvsem njen finančni sektor, potreboval orjaško pomoč. Pri odločanju o Grčiji, najbolj drastičnemu primeru napak in ravnodušnega odnosa do javnih financ, dolgoročne strategije niso v pomoč. Kaj več kot splošnih formulacij o Helenski republiki voditelji niso mogli izreči, saj je navsezadnje največ odvisno od Grkov samih in njihove volilne odločitve. Solidarnosti brez spoštovanja obveznosti – najbrž manjše olajšave v varčevalno-reformnem programu ne bi smele biti izključene – namreč ne bo. Toda v ozadju že potekajo priprave na scenarij grškega izhoda iz območja evra.
Napenjanje mišic novega šefa Elizejske palače je bilo še najbolj očitno v prizadevanju za evrske obveznice. Ponujajo se kot čarobna paličica za odpravo hudih dolžniških težav držav, ki se na trgih lahko zadolžujejo le po visokih obrestnih merah. Toda to je bolj ali manj le pesek v oči. Območje evra politično še ni dovolj zrelo za skupno zadolževanje. Še več, pogodbeni temelji EU tega ne dopuščajo. Na koncu bo Hollande težko izposloval kaj več kot projektne obveznice, ki bi bile z nekaj sto milijoni, zagotovljenimi za naložbe v kriznih državah, kvečjemu simboličen premik.
Tako bodo morale Grčija (ko se bo nekega dne spet lahko zadolževala na trgih) in druge sredozemske države še naprej plačevati obresti, primerljive s časom pred uvedbo evra. Ker ne morejo devalvirati valute, se lahko prilagajo le s strukturno preobrazbo in drugimi domačimi ukrepi. To je bilo jasno že ob oblikovanju denarne unije in prevzemanju evra. Težava je le v tem, da države tega pravila niso upoštevale, dokler ni bilo prepozno. Bolj kakor »Merkozy« so jih vzeli na muho trgi. Danes so rezi, ki jih morajo sprejemati, veliko hujši, kot bi bilo prilagajanje v času debelih krav. Povzročajo politične in socialne pretrese. Šola evra postaja čedalje dražja.
