Dragi gosti, 
mi imamo konec

Njega dni, ko je bil Pen odprt bolj pozno v noč kot danes – in ko smo vsi imeli bistveno več priložnosti in kondicije za ponočevanje –, je Frau Oli ob dveh zjutraj obrnila gumb za Lautstärke na nadsobno jakost. Radijski sprejemnik, nastavljen na Ö3, je že ves čas igral tako tiho, da ga je morda bilo slišati samo za šankom. Odbil je skratka gong, napovedovalec je svečano rekel: »Es ist zwei Uhr.« Ona pa je pogrkovaje oznanila: »Dragi gosti, mi imamo konec!« Tako je to bilo.

Zgornje nadstropje vile na Tomšičevi 12, nad Društvom pisateljev, bolj kot zgodovino gostinstva in kulinarike skriva družabno in socialno zgodovino elite, ki se je pod vplivom sprememb in preskokov v zadnjih desetletjih razkrojila ali vsaj raztepla.

Majhno, a zgovorno znamenje tega razkroja in raztepenosti je že to, da je Marjan Miklič umrl tako rekoč neopazno. Usoda in spomin sta se z njim ob smrti še posebej cinično pošalila. Umrl je 24. julija, gospa Oli ga je pokopala 2. avgusta (na viškem pokopališču). In ves ta čas skoraj nihče razen svojcev in najožjega kroga prijateljev tega ni vedel. Ko sem takrat enkrat izvedel jaz – seveda ustno in slučajno –, nisem mogel verjeti, da Mikliču v spomin noben medij v desetih dneh po smrti ni posvetil niti vrstice ali minute. Nobenega nekrologa, nobenega spominskega prispevka, pa če bi bil še tako kratek, nobene notice. Nihče se ga ni spomnil in se mu priklonil. Kako kruto! Več kot štirideset let je plejada znanih Slovencev hodila k Mikliču, med drugim tudi novinarji, uredniki in druge pišoče in pred kamero nastopajoče osebe. Skoraj pol stoletja je bil Pen za skoraj pol Ljubljane center družabnega sveta. Potem pa nekega dne pride zadnja ura – in to kot zanalašč poleti, ko je Pen zaprt – in človeka dobesedno ni več. Za javni, medijski spomin ga ni več. Kako se lahko zgodi, da mediji zignorirajo smrt takega človeka, kakršen je bil Miki? Ali je razlog morda ta, da je bil človek, od katerega ni bilo odvisno nič usodnega? Niti po drugi strani trivialnega, kot recimo kratkočasje množic? Je morda razlog menjava generacij? Nasploh ali v medijih? Kam so šli vsi ti ljudje in kdo je prišel na njihovo mesto? Več kot štirideset let je medijska, umetniška, kulturna in zadnjo polovico tega eona tudi poslovna in politična smetana pri Mikliču žrla in pila in se imela fajn, potem pa kot da se ni nič zgodilo?! Ni se mi samo milo storilo, temveč se mi je tudi zafržmagalo.

Na srečo so potem vsaj Slovenske novice – čeprav ne najbolj pravi ciljni publiki – popravile napako z objavo prijaznega in nostalgičnega članka, ki je bil hvala bogu bolj kot v nekrološkem stilu napisan v takem duhu, kakršen je preveval Mikija in njegovo restavracijo.

Tradicija slovenskih gostilničarjev je dolga, predolga, toda gospod Miklič je bil prvi pravi slovenski restaurateur.

Bilo je sredi osemdesetih, ko sem bil prvič v Penu. S prijateljem Luko sva se bala, da naju kot študenta in iks-ipsilona ne bodo spustili v restavracijo, a sva se vseeno odločila, da poskusiva srečo. Govorilo se je, da v Pena ne spustijo kogarkoli. Govorilo se je, da je gospod Miklič nekoč na vratih odslovil celo Dušana Pirjevca!

Pa seveda ni bil problem, gladko sva prišla not. In ne samo to. O, gospod Crnkovič, dober večer, gospod Novak, naju je ob naslednjem obisku pozdravil Cerberus, takrat glavni Mikličev oproda, ki je kraljeval v garderobi in z mešanico osladnosti in familiarnosti, pa tudi prikupne profesionalne strogosti virtuozno obešal in oblačil plašče in suknjiče in ob odhodu prodajal obvezno jutrišnje Delo. Pen je bil tudi informacijska centrala.

Oseben odnos do gostov je še danes način, kako jih pritegniti in pripraviti do tega, da se vračajo. Samo ne vem, zakaj se tega nihče več ne spomni – ali pa se mu celo ne ljubi. In to se tudi splača: ko Pen že zdavnaj ni bil več edina (prava) in najboljša restavracija, je ostal najprijetnejša. V Penu se je človek počutil doma. Gospod Miklič je znal v obiskovalcih prebuditi občutek pomembnosti. V nasprotju s splošnim prepričanjem outsiderjev je lahko v lokal vstopil vsakdo. Toda gospod Miklič mu je dal občutek, da je na posvečenem kraju, kamor smejo le inicirani, čeprav je vse skupaj zgledalo kot njegova dnevna soba oz. meščanski salon z jedilnico. Če ne štejem ponavadi ponesrečenega izbora likovnih umetnikov, katerih slike je gospod Miklič razstavljal po stenah, je bil Pen nedvomno najbolj elegantno in okusno urejen lokal že takrat in je na določen način še danes. Skrivnost je v tem, da se tam ni nikoli nič spremenilo. Niso menjavali miz in stolov, niti zaves ali preprog, morda niti prepleskali niso, nič niso preurejali. V teh petindvajsetih letih, kar jaz pomnim, so kvečjemu dodali še kakšno klubsko zastavico več in zabavljivo nalepko. Penov zanemarjeno klasični interier, nedodelani in nepospravljeni stil starega curiosity shopa je bil skregan z vsemi pravili notranje opreme gostinskih lokalov, ki so kdaj obstajali od Penovega nastanka leta 1967 pa vse do danes – toda kljub temu se je obnesel.

Zadnja leta, ko mu zdravje ni več dopuščalo, je gospod Miklič prepuščal vodenje lokala Oli in je samo še tu in tam prihajal posedet za svojo mizo. Zadnje čase pa še to ne več. V lokalu se še naprej ni nič spreminjalo, vendar Pen ni bil več to, kar je bil. Pa ne samo zaradi Mikličeve osebne odsotnosti.

Danes je restavracij skoraj kot listja in trave, dobrih in prijetnih je še vedno malo. Predvsem pa restavracije niso in ne morejo več biti centri družabnosti. Če so celo bari in pubi le komajda družabni punkti, kako bi lahko bile to tudi restavracije. Prehranjevanje ne da ne more biti več družabno, vendar je postalo namensko in dogovorno in nekaj posebnega. Večerja v restavraciji ni več spontan, neobvezen dogodek. Eating out je nekaj, kar planiramo – tako kot planiramo tudi družabnost sámo (če nismo ravno študent). In prav zlati časi Pena so edino obdobje v zgodovini slovenske vsakdanjosti, da so ljudje šli vsaj nekaj malega pojest – kraljevo solato, gobovo juho, kuhano govedino s kumarično omako, pražena jetrca, za desert pa marelični zavitek, panakoto ali cimetov parfait – na podoben način, kot grejo (če grejo) dandanes na pivo ali špricer ali koktejl. Ne toliko zato, ker bi bili žejni ali lačni, ampak zato, da koga srečajo. In to ne kogarkoli, ampak točno določen krog znancev in prijateljev, in ne da bi se z njimi posebej dogovarjali – vendar prepričani, da jih bodo tam gotovo srečali.

Pa še tole: intenzivnost (in kakovost) druženja v lokalih je bolj kot od denarja oz. kupne moči strank odvisna od časa, ki ga imajo. Ljudje nikoli ne bodo tako revni, kot so lahko zasedeni ali celo preutrujeni. Sploh pa se je Penova klientela starala v času, ko se je povprečna, že tako ali tako nikoli visoka starost ljudi, ki hodijo v lokale, še dodatno zniževala.

Primer Pen pa je zgovoren tudi za ugotavljanje drastičnih razlik med nekdanjimi in današnjimi elitami. Zdi se mi, da je glavni problem v deklariranju in samodeklariranju za elito, predvsem pa v tem, da se elita svoje elitnosti zaveda, se počuti kot elita. Sam sem prepričan, da se nihče od gostov Pena ni nikoli samoreflektiral v teh družbenih koordinatah, temveč vedno le v družabnih. Niti na samem začetku se mi ni zdelo, da sem nekaj več, ker hodim v Pena, toda obenem se niti takrat nisem počutil kot vsiljivec. Šarm Pena je bil v tem, da je ljudem omogočal, da se počutijo, kot da tja spadajo, kdorkoli že so – in tako je bilo vse do trenutka, ko so začele padati tabloidne pripombe, da tja hodi elita. Nikoli nisem razumel, kaj so s tem hoteli pravzaprav povedati. Tako kot danes po drugi strani ne razumem, zakaj se danes med elito – in to ne nujno tako imenovano, samozvano, kakor hočete – počutim kot vsiljivec. Ne vem. Morda pa prava elita sploh ne obstaja več? Morda so prava elita samo še človekovi prijatelji?

Odhod gospoda Mikliča je simbolična potrditev, da stari časi družabnosti in normalnega elitizma za vedno odhajajo. Toda kljub temu upam, da bo Pen ostal, in želim Frau Oli so srečo pri vodenju lokala. A dejstvo je, da se bodo morali ljudje začeti v Penu spet zbirati v malo večjem številu. Da ne bo zamrznil v času kot muzejska kafeterija.