Dragića in bratje v orožju

Goran in Zoran Dragić nista edina naveza bratov na letošnjem EP – v hrvaško izbrano vrsto sta se uvrstila Ante in Mario Delaš, v švedsko Brice in Thomas Massamba, v litovsko in makedonsko celo par dvojčkov Darjuš in Kšištof Lavrinovič ter Vojdan in Damjan Stojanovski –, vendar sta doslej daleč najboljša. Svojo kakovost sta potrdila v dvoboju z Italijo, v katerem sta zbrala 37 točk, 12 skokov in 7 asistenc, ter ob ogromni pomoči soigralcev popeljala Slovenijo na prag četrtfinala. Zaradi njune nalezljive energije neredki menijo, da bi lahko z lahkoto zamenjala neumornega zajčka v reklamah za baterije Duracell, sama pa bi raje posegla po najvidnejših vlogah v reprezentančni košarki. Po možnosti čim bolj podobni tisti, ki sta jo v zadnjih letih opravljala španska brata Pau in Marc Gasol.

Dvojec G & Z z dosedanjimi predstavami in skupnim povprečjem 24,9 točke na tekmo za zdaj prekaša strelski dosežek Erazma in Domna Lorbka (22,3 točke ob 4. mestu na Poljskem 2009), ki sta bila prva slovenska brata na evropskih prvenstvih; Benu in Samu Udrihu pač ni uspelo združiti moči pod državno zastavo. Zdaj pa bi Dragića želela preseči še moštveni iztržek izpred štirih let, kajti individualni prebliski brez kolektivnega uspeha lahko neredko sprožijo celo nasprotne odzive od želenih. Za zdaj se jima ni treba niti malo bati očitkov, saj sta svoje sposobnosti v celoti podredila potrebam reprezentance. Ob imenitnih zmagah nad Španijo in Italijo sta spravljala tekmece v obup z redko videno raznovrstnostjo, zaradi katere so sodniki celo posumili, da ima Slovenija košarkarja ali dva več na parketu od dovoljenega. Bila sta namreč vsepovsod, drvela naprej in nazaj, garala v obrambi in prodirala pod tekmečev obroč, skakala in metala trojke ...

Po potrebi sta se tudi razjezila – nase, na soigralce, sodnike ali kot Goran po porazu s Poljsko na novinarje –, česar jima ni nihče zameril. Ženejo ju namreč pozitivni vzgibi, ki po krajši celjski krizi vnovič dajejo sadove. Za razliko od Litve 2011 pa jima niti ni treba pretirano paziti, da ne bosta ubrala prehitrega igralnega ritma. Letos pač velja geslo še bolj živo, še bolj na poskok, z veseljem pa mu sledijo vsi drugi člani slovenske reprezentance in navijači na tribunah. Na skrivaj uživajo tudi resnobni privrženci klasičnih košarkarskih šol, celo Božidar Maljković. Bojijo se le dneva, ko tekmec slovenskemu moštvu ne bo dovolil igre pri polnih obratih.

Italijani niso najbolje opravili domače naloge. Slovencem so sicer vzeli nasprotne napade, a jim niso preprečili prodorov v valovih, glede na podrejenost svojih centrov pa so tudi premalo izkoristili repertoar obrambnih različic. Očitno so bili pod vtisom koprskega dvoboja tik pred EP, ko so Maljkovićevi aduti razbili njihove poskuse conske obrambe z rafali trojk. Toda medtem ko so košarkarski »azzurri« precej manj makiavelistični kot njihovi rojaki v kopačkah, danes čakajo Slovenijo velemojstri načela cilj posvečuje sredstva pod obroči. Grki ne bodo podarili naši reprezentanci niti centimetra prostora, zato bodo najboljši pokazatelj njenega dosega doslej. Velik izziv za brata iz Kosez in njunih deset bratov v orožju.