Drago brezplačno kosilo

Kako imajo lahko na videz nepomembne in obrobne zadeve izjemno velike posledice, kaže primer z razvpitimi mariborskimi radarji. Zaradi njih so izbruhnili veliki protesti, ki so odnesli župana Franca Kanglerja in ustoličili »vstajniškega« Andreja Fištravca, nezadovoljstvo so izkoristili še drugi politični akterji in – sicer z odločilno pomočjo Gregorja Viranta – sesuli še drugo Janševo vlado. Nekateri se kar niso mogli načuditi, kakšen uporniški potencial premorejo na videz apatični in pohlevni Slovenci, čeprav je šlo zgolj in predvsem za nekaj tisoč besnih meščanov Maribora, ki so dobili položnice zaradi prehitre vožnje.

S tem v načeloma urejeni državi ne bi smelo biti nič narobe, če ne bi bili v ozadju povsem neživljenjski predpisi in predvsem zelo zvit načrt podjetja Iskra Sistemi, da z radarji zasluži astronomske vsote. Za 30 milijonov vloženega denarja so se nadejali kar 200 milijonov zaslužka v času trajanja koncesije, za to pa so morali radarje postaviti na premišljeno izbrane točke. Večina jih je stala ob štiripasovnicah zunaj mestnega središča, kjer pešcev ali kolesarjev skorajda ni ali pa so ti od cestišča ločeni celo z ograjo, zato se skoraj nihče ne drži omejitve hitrosti, saj je – poglejte primer z enakimi cestami v sosednji Avstriji – ta postavljena prenizko.

Prvi mesec po uveljavitvi novega radarskega režima so si v Iskri meli roke, saj je bilo izdanih skoraj petnajst tisoč plačilnih nalogov, nekateri so znašali tudi 1200 evrov, kar pomeni, da bi v Šešokovem podjetju zastavljeni dobiček dosegli že v nekaj letih. Vendar veselje ni trajalo dolgo, kmalu so radarji zagoreli, mestna oblast je bila prisiljena postaviti nočne policijske in gasilske straže, vendar se je jeza meščanov le še stopnjevala. Niti Kanglerjeva »amnestija«, po kateri bi kazen plačalo le sto najhitrejših voznikov, ni več zalegla, duh je ušel iz steklenice in epilog je bil takšen, kot je bil.

In zdaj smo doživeli še epilog sodnih sporov med Iskro Sistemi in mariborsko občino, poravnava predvideva sedem milijonov evrov plačila za že dobavljeno opremo in odškodnino. To za prazno mestno blagajno ni majhen znesek, vendar je še vedno veliko manj, kot bi Mariborčani plačali zaradi prehitre vožnje. In ne nazadnje bodo dolg tako ali drugače spet poravnali davkoplačevalci. Morda bi se lahko Fištravec pogajal bolje, očitno je Iskri glede na njen vložek pustil vsak delček nerealiziranega dobička, vendar ni dvoma, da je glavni krivec za zaplet Franc Kangler.

Morda je projekt sprožil z najboljšimi nameni, vendar se je še enkrat potrdil rek, da nobeno kosilo ni brezplačno, nekatera pa znajo biti zasoljeno draga. Očitno se je tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva lotil zelo naivno, saj ni računal na pretkanost Iskre, ki je imela svoj izračun. In nazadnje so vsi akterji ostali z dolgimi nosovi. Predvsem pa meščani Maribora, ki so po vehementni »vstaji« dobili novega župana, s katerim ni nihče zadovoljen, zdaj pa bodo morali plačati napake prvega in slabe pogajalske sposobnosti drugega. Pač še ena klasična slovenska tranzicijska zgodba.