Tiskane izdaje
Kdor si je lahko ogledal večino od 66 filmov vseh formatov in žanrov (toliko jih je na festival pripustila selekcija), si je lahko ustvaril dovolj dober vtis o trenutni ustvarjalni moči naše kinematografije. Poskusimo ga strniti v tri ugotovitve. Prvič, slovenski film je profesionalno soliden, umetniški presežki niso izjemni, a so dovolj pogosti. Drugič, imamo izoblikovano generacijo režiserjev srednjih let (najstarejša je izpregla), ki obvlada posel po obrtni plati dobro, v dveh, treh primerih celo odlično, imamo pa tudi močno generacijo pet do deset mlajših režiserjev, na katere je mogoče računati. In tretjič, tematsko je naš film nekoliko neizrazit, tavtološki, benigen, izogiba se družbeni problematiki ali je ne prepoznava, kar je seveda predvsem problem scenaristike in tudi ustvarjalnega poguma (ki je povezan z nezanesljivimi produkcijskimi okoliščinami).
Splošno vzeto je slovenska kinematografija v kadrovskem pogledu sposobna živeti življenje drugih po velikosti primerljivih evropskih kinematografij, o čemer pričajo tudi res številne nagrade, ki jih naši filmi pobirajo po festivalih druge kategorije, a se o njih doma bolj malo ve. Priča tudi letošnji Portorož: vsaj trije filmi so, ki jih bodo gledalci radi gledali: zmagovita komedija Hvala za Sunderland, atraktivni Šanghaj in dobročutna starostna drama Srečen za umret.
Toda eno je sposobnost ustvarjanja, drugo so produkcijske danosti. Tu se vse evropske primerjave nehajo. Padec financiranja iz državnega proračuna, ki je še leta 2008 znašalo dobre štiri milijone evrov in pol, naslednje leto le še dobre štiri, leta 2010 malo nad 4,5, lani se je dvignilo na 5,3, letos pa pristalo pri 3.880.842 (podatke je na strokovnem posvetu posredoval direktor Filmskega centra) - je namreč tolikšen, da se naše proizvodne zmogljivosti morda lahko v Evropi primerjajo samo z moldavskimi. Za primerjavo: Hrvaška, ki je bila v organiziranosti svoje kinematografije daleč za nami, je zdaj daleč spredaj: njihov filmski sklad razpolaga z devetimi milijoni evrov na leto, z njimi vsako leto posnamejo več kot deset celovečercev. Vsaka dobra nacionalna kinematografija ima namreč različno gospodarsko in veliko simbolno vrednost.
Ker bo zaradi znižane naročnine morala velik del avdiovizualnega programa opustiti tudi TV Slovenija, ki je bila v sedanjih (ko)produkcijskih povezavah tako rekoč del domače kinematografije, to pomeni, da bo izpad filmske produkcije prihodnje leto (prihodnja leta?) bistveno večji, kot izhaja iz zgornje razlike. Zdaj ne gre več za klasično jamranje, da je slovenski film podfinanciran; gre za dramo njegovega elementarnega preživetja. Že leta 2014 morda kaj večjega ne bo snemal nihče!
