Tiskane izdaje
Kitajska nosi drobtinico krivde za trumpokalipso, in to zato, ker je začinila amerikanizacijo sveta s kitajskim paradoksom. To je paradoks iz zgodbe o učitelju zena, ki je vprašal učenca, kaj vidi na nebu. Ko mu je učenec odgovoril, da vidi leteti divje gosi, ga je učitelj udaril s šibo, prav tako, ko je naslednjič učenec odgovoril, da ne vidi ničesar.
»Le kako vidiš leteti gosi, ko pa bodo že v naslednjem trenutku izginile z obzorja!« je učitelj pokazal na praznino, ki je edina stalnica. »Kako ne vidiš ničesar, ko pa so včeraj tod letele divje gosi? Ali tvoje notranje oko ne vidi, da so še vedno na nebu?« je učitelj zena poistovetil pomembnost iluzije in stvarnosti.
Tovrstna kitajska zenovska začimba globalnega razsvetljenja se je razdišala po celotnem postfaktičnem in postmedijskem obdobju, v katero je s Trumpovo zmago zakorakal svet. To ni nič drugega kakor paradoksalno zanikanje vsakršnega pomena dejstev in prizadevanj medijev postaviti ta dejstva pod povečevalno steklo. Zemlja se vrti po intuiciji in volivci glasujejo po občutku.
Tudi Deng Xiaoping je nekoč relativiziral dejstva z izrekom, da »ni pomembno, ali je mačka črna ali bela, glavno, da lovi miši«. Zdaj je Trump vse to premešal. »Ni pomembno, ali mačka lovi miši, glavno je, da je bela in bo Ameriko ponovno naredila veliko.«
Če pogledamo, kdo je glasoval za takšno logiko, je jasno, kje je drobtinica kitajske krivde. Azijska sila je s preprosto računico pokazala, da danes zadostuje 250 milijonov delavcev za izdelavo vsega industrijskega blaga, potrebnega človeštvu. Približno toliko kitajskih kmetov pridela hrano za sedem milijard ljudi. Vsi drugi so kakor zenovske gosi na nebu. Morda je tam še vedno naša senca ali pa smo nevidni in zaradi nepomembnosti izbrisani. Kitajska drobtinica krivde je predvsem v nesimetričnem svetu, ki je bil ustvarjen, ko se je azijska sila ponudila kot neizčrpen vir cenenega dela, od katerega je imel zahodni človek na zenovski način koristi. Ko je ostal brez službe, ker je njegova tovarna pod pritiskom partijsko oblikovane kitajske konkurence bankrotirala, se je lahko zahvalil za preživetje samo temu, da je bilo blago, narejeno na Kitajskem in naprodaj v bližnjem trgovskem centru, blagodejno poceni.
Kakšen začarani krog! Globalizacija v kitajski zenovski sliki je samo sebe ugriznila v rep. Kaj storiti s kitajsko zenovsko začimbo, ko se bo Trumpov učinek razširil po evropskih tleh? Dobro bi si bilo priklicati v spomin zgodbo o učencu iz zenovskega samostana, ki je srečal dečka, ki je šel na tržnico kupit zelenjavo. Ko ga je vprašal, kam gre, mu je deček odgovoril: »Kamor me nesejo noge!« Učenec je odhitel k zenovskemu učitelju po nasvet, kako naj naslednjič odgovori dečku. »Vprašaj ga,« je rekel učitelj, »kam bi šel, če ne bi imel nog!« Naslednji dan je učenec srečal dečka in ga vprašal, kam gre. Ta mu je odgovoril: »Kamor me nosi veter!« Učenec je zopet odbrzel do učitelja po nasvet in ta mu je rekel, naj naslednjič vpraša dečka, kam bi šel, če ne bi bilo vetra. Naslednji dan je učenec zopet srečal dečka. Ker je menil, da je pripravljen na modro razpravo, ga je vprašal, kam gre. »Grem na tržnico po zelenjavo,« je povedal deček. Učenec je spoznal, da preprosto dejstvo ni dobra osnova za polemiko. Evropa se mora samo odločiti, ali bo šla po zelenjavo ali raje jaha na vetru.
