Drobtinice za lačne

Za ljudi, ki živijo v izobilju in imajo težave z iskanjem odgovora na vprašanje, kaj in koliko jesti, je bil danes najbrž popolnoma navaden dan. Za druge, ki živijo v pomanjkanju, in tiste, ki jim pomagajo pri premagovanju tega pomanjkanja, je bil gotovo vsaj malo poseben dan. To je bil namreč dan za inventuro ali, drugače, dan za vzbujanje slabe vesti in spodbujanje k dobrim dejanjem, kot že leta bolj ali manj na glas poudarjamo ob svetovnem dnevu hrane, ki je to po zaslugi Organizacije združenih narodov in Svetovne organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) postal skoraj že davnega leta 1976.

Na ta dan je namreč veliko dogodkov, na katerih nas zasujejo s podatki o neenakosti v prehranski preskrbi, o presitih in lačnih, o milijonah ton zavržene hrane, s katero bi lahko nahranili lačne reveže, ki nimajo (več) niti za hrano, in tudi o tem, kako radodarni so (bili) donatorji. Letos so k temu dodali še pomoč, ki je pravzaprav posledica reševanja nepredvidenih evropskih presežkov hrane na velikem notranjem trgu skupnosti držav zaradi ruskega embarga. Reševanje še enega preobilja torej, s katerim se lahko zatresejo temelji posameznih kmetijskih proizvodenj v že zdaj najranljivejših državah članicah EU, posledice pa bi občutila celotna skupnost. Med ranljivejšimi je tudi Slovenija, ki bo zato izkoristila dogovorjene in dodeljene oblike evropske pomoči, kot je ob razdeljevanju slovenskih presežkov jabolk največjima humanitarnima organizacijama pri nas danes poudaril minister za kmetijstvo Dejan Židan.

Svetovni dan hrane je bil tokrat sicer tudi dan družinskih kmetij, ker so se tako odločili v FAO, ko so izbrali slogan Družinsko kmetovanje: nahranimo svet, skrbimo za planet!. Dan torej, ko si je vsaj 500 milijonov družinskih kmetij na svetu zaslužilo posebno pozornost medijev in z njimi svetovne javnosti. Ker pridelajo glavnino hrane, s katero se prehranjuje svet. Zato, da preprosto vemo, kakšna in kolikšna je v resnici njihova vloga v prehranski preskrbi svetovnega trga. Zato, ker ni samoumevno, da hrana na naših krožnikih je. Zato, da bomo, če še nismo do zdaj, bolj znali ceniti njihovo delo in ga primerno nagrajevati. Da bomo ne nazadnje v vse bolj kaotičnih razmerah, začinjenih z vojnami, nezadržnim širjenjem nevarnih bolezni in presekanimi trgovskimi potmi bolj spoštljivi in zaupljivi do pridelovalcev v naši bližnji okolici.

Podatki o še vedno skoraj milijardi lačnih Zemljanov, o petdesetih milijonih Evropejcev, ki živijo v pomanjkanju hrane, in o tem, da se tudi v Sloveniji nezadržno povečuje število pomoči potrebnih, ki trkajo na vrata humanitarnih ustanov, so zato izziv za kaj več kot slabo vest ob inventuri na svetovni dan hrane. Za to, da se končno streznimo ob nespametnem razmetavanju hrane, ki jo, čeprav po drobtinicah lahko razdelimo med lačne okrog nas. Med njimi so tudi ljudje, ki so še včeraj sami pomagali pomoči potrebnim, danes pa sklonjenih glav prihajajo po najosnovnejše h Karitasu ali Rdečemu križu.