Druga plat kolajn

Osem olimpijskih kolajn, štirinajst na svetovnih prvenstvih, dva velika globusa in sedem malih ter 39 zmag v svetovnem pokalu. To je triletni izkupiček slovenskih zimskih šampionov Tine Maze, Jakova Faka, Žana Koširja, Filipa Flisarja, Petra Prevca, Vesne Fabjan, Teje Gregorin, Tima-Kevina Ravnjaka, Jurija Tepeša, Roberta Kranjca, Jake Hvale in Jerneja Damjana. Zaslužijo si globok priklon.

V športu so številke natančne, zato se jih ne da prirejati z bilančnimi mahinacijami. Vendar ima vsaka številka svoje ozadje, v športu drugo plat kolajne. Velikokrat poslušamo, kako je Slovenija športna velesila po številu kolajn in zmag na število prebivalcev. Za vsemi mogočimi primerjavami, ki poveličujejo uspeh, pa zelo radi prezremo sivino v senci šampionov. Slovenski šport je vse bolj siromašen, nekatere panoge pa že na beraški palici. Država se do športa vede mačehovsko. Odkar je predsednik vlade Miro Cerar, niti enkrat vsebinsko ni omenil športa. Tudi prejšnji predsedniki ga niso, razen ko so se »slikali« z zmagovalci. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na leto za šport nameni 37,280 milijona evrov. Od tega za največji infrastrukturni naložbi kar 71 odstotkov. Vrhunski šport za svojo celovito dejavnost dobi le 4.519.073 evra ali borih 12 odstotkov ... Če bi sodili po Ljubljani, kjer smo gradili objekte, šport pa hira, država obilno pomaga graditi »potemkinove vasi«. Brez vrhunskega športa so tudi najlepši in najboljši objekti neuporabni.

Mazejeva, Košir, Prevc in vsi slovenski športni šampioni imajo prepoznaven jezik, moč, energijo, vizijo in vrednote, ki jih ves svet razume. Žal odgovorni za družbo prevečkrat prezrejo tudi, da je šport, tako kot kultura, respiratorni trakt države. Zato noben evro, vložen v te dejavnosti, ni vržen stran. To je vložek v dediščino, da zlajnane promocije niti ne omenjamo.