Drugače ali Ada Colau

Veter ni zapihal naenkrat, spremembe so se napovedovale že dalj časa. V nedeljo, ko so v Španiji pripravili lokalne in v večini avtonomnih skupnosti tudi regionalne volitve, so se večletni trendi samo potrdili. V staro politično dvopolnost, vzpostavljeno po koncu diktature pred štirimi desetletji, so pošteno zarezale novejše politične formacije levice: predvsem Podemos z zavezniki, in marsikje prav tako desne sredine: Ciudadanos ... Kot boljšo pot v prihodnost so jih prepoznali številni volivci. V krizi je pač privrelo na dan preveč finančnih škandalov vladajoče Ljudske stranke, pokazale so se leve korenine koruptivnosti in tudi mali človek je postal tako malo vreden, da je vendarle vstal – podprl je tiste, ki se dvigajo zanj.

V Kataloniji – avtonomni skupnosti, od koder prihaja zadnja leta nasploh največ klicev po predrugačenju – je glasnica sprememb Ada Colau. Ni novinka, nova je vloga, ki jo bo zelo verjetno prevzela: če se bo izšla politična matematika, bo 41-letna aktivistka postala prva županja Barcelone. Vzpon je izjemen, kajti še pred manj kot desetimi leti je bila ena izmed skvoterjev, ki so zasedli staro policijsko postajo v soseski Barceloneta. Politično je zrasla na ulici in prekalila se je znotraj PAH, platforme, v kateri ščitijo pravice tistih, ki so se v času napihovanja nepremičninskega balona zadolžili, ko pa je počilo, so se jim začeli nabirati neplačani obroki in jim je grozilo, da bodo izgubili streho nad glavo. Kot je Colaujevo za Delo orisal Martí Estruch iz Diplocata, je preprečila vsaj petsto deložacij in tako tudi nemalo tragičnih zgodb. Postavila se je na stran nemočnih in za dostojanstvo, čeprav je bilo slišati očitke, da je njen slog nekoliko avtoritaren. A v plemenitih bitkah je vedno tudi strogost, popuščanja je malo in nujno je zaupanje. Ada Colau obljublja, da ga bo povrnila v politiko – in ta da mora postati tudi bolj ženska. Z zmago na lokalnih volitvah, ko je pometla z izkušenim dosedanjim županom Xavierjem Triasom iz vladajoče Konvergence in Unije – stranke, ki vodi osamosvojitveni proces in je za september napovedala »plebiscitarne« volitve –, je hkrati še dodatno razburkala že tako nemirno katalonsko politično prizorišče. Znotraj liste, na čelu katere je nastopila, resda zagovarjajo pravico, da bi Katalonci lahko sami odločili o svoji politični prihodnosti, niso pa vsi a priori za neodvisnost ... Colaujeva je novembra lani na simboličnem »referendumu« glasovala zanjo, tisti iz Podemosa ne verjamejo nujno v samostojnost.

Ne le v Barceloni, ampak tudi v Madridu in še drugod, kjer je sveži levi val ogorčenih spodnesel staro desnico in je obenem primazal zaušnico tradicionalni levici, je zdaj v zraku ključno vprašanje: Je mogoče, da bi bili aktivisti, kakršna je Ada Colau, kos vodenju tako velikega in kompleksnega mesta, kot je Barcelona? Bodo, obdani z ljudmi, ki nimajo izkušenj z institucijami, lahko izpolnili vse »prevratniške« ukrepe, ki so jih napovedali v sociali, in pri tem ne odgnali, denimo, gospodarstvenikov?

Narobe se je bati prihodnosti, preteklost je že dobila svojo priložnost.