Drugi polčas

Predvolilni strategi očitno računajo,
da je politični spomin državljanov
silno kratek.

Objavljeno
17. november 2011 20.10
Posodobljeno
17. november 2011 20.14
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika

Volilna kampanja se preveša v drugo, odločilno polovico. V prihodnjih dveh tednih bo šlo na nož in čeprav vrstni red favoritov ostaja bolj ali manj enak, so preobrati še vedno mogoči. Vodilni trojki – Janša, Janković, Virant – se bo predvsem z nastopi v prihodnjih televizijskih soočenjih poskušala priključiti druga politična vrsta, torej Pahor in Žerjav. Če pri tem ne bosta delala velikih napak in če bi novinca, predvsem Virant, zdrsnila na še kakšnem olupku preteklosti, jima to morda lahko uspe.

Enako trda borba kot za prva tri mesta bo za zadnji vlak do parlamentarnih klopi. Tudi v političnem zaledju namreč tekma še ni odločena. Kljub avtogolu Hanžkovega TRS, ki je po nerodnosti izpadel iz za stranko z »novo paradigmo« zagotovo ene najugodnejših volilnih enot, je gneča še vedno velika. LDS, NSi, SNS, tudi Zares, torej stranke, ki so tako in drugače oblikovale slovensko državo skoraj dvajset let, se bojujejo za preživetje. Ker jih vodijo izkušeni politiki, možnosti še vedno imajo, predvsem tiste s trdno regionalno mrežo.

Če pa jim, kar napovedujejo vse ankete, v resnici ne bo uspelo, bo to zanimiv paradoks. Cene za izgubljeno zaupanje v politiko, v izvršilno oblast in tudi v državo ne bosta plačala oba vodilna igralca zadnjih osmih let, torej SDS in SD, ampak manjši koalicijski partnerji. Povedano drugače: tudi če bo po četrtem decembru na političnem prizorišču v resnici »izbrisana« skoraj polovica strank sedanje sestave parlamenta, bosta, sodeč po anketah, popolnoma na vrhu ali tik pod njim ostala – Janša in očitno tudi Pahor.

To pa bi imelo tudi zelo neposredne politične posledice. Letos bo, morda bolj kot kdaj prej, pomembno, kdo bo sestavljal vlado, in še bolj, s katerimi strankami. Prav vsaka, tudi najmanjša poslanska skupina, bo namreč odločala o tem, kakšna bo prihodnja koalicija. Nobena vlada brez prepričljive večine v parlamentu v razmerah, kakršne se napovedujejo, ne bo mogla brez hudih pretresov dokončati mandata.

Nasprotno, zgledi iz soseščine potrjujejo, da je na koncu »reformske politike« ponavadi vlada narodne enotnosti. Toda v četvercu Janša-Janković-Virant-Pahor so že v izhodišču kombinacije morebitnih zavezništev omejene. Zato bo zmagovalec obsojen na povezovanje z manjšimi strankami, ki bodo tako spet dobile nesorazmerno veliko politično moč.

Čeprav se torej politiki odgovorom o povolilnih zavezništvih izmikajo, je popolnoma jasno, da je prav to eno ključnih vprašanj prvih slovenskih predčasnih volitev. Konec koncev je morala Pahorjeva vlada predčasno končati mandat prav zaradi blokad odločanja – v koaliciji, z referendumi in na koncu tudi v parlamentu. Toda v predvolilni tekmi so te dileme, seveda ne po naključju, čedalje bolj zabrisane. Predvolilni strategi očitno računajo na učinkovitost marketinških prijemov in na kratek spomin državljanov. Ki sega – le do konca prvega predvolilnega polčasa.