Drugi tir je katastrofa

Bolj se minister za infrastrukturo Peter Gašperšič trudi prepričati, da izpad drugega tira iz EU sredstev ni katastrofa, bolj je jasno nasprotno. Če Sloveniji ne uspe pridobiti pričakovanih 413 milijonov evrov za projekt, ki ga je celo sam predsednik komisije pred meseci ocenil za »odličnega«, če gre za enega najbolj izpostavljenih, strateških državnih projektov, če nam to ne uspe po toliko razpravah in angažiranosti številnih strokovnjakov ter navkljub zvezam, ki naj bi jih imeli v prometnem delu evropske komisije, kdaj nam potem bo?

Slovenija je v prejšnji finančni perspektivi prejela 450 milijonov evropskih evrov za razvoj železniškega omrežja, večino denarja bi bila morala porabiti za svoj najšibkejši železniški člen. Pa zanj ni porabila niti centa. Ob vseh stotinah izgubljenih milijonov minister pravi, da to ni katastrofa. Ne pove, koliko poslov manj imajo železnice in pristanišče že danes na račun nezanesljivega enega tira. Vprašati moramo pomorske agente, špediterje, trgovce, industrialce, če bi radi dobili vsaj približno predstavo o milijonskih poslih, ki vsem že zdaj polzijo med prsti.

Seveda je katastrofa, če minister prizna, da so na ministrstvu sicer vedeli, da nimajo dobro pripravljene finančne konstrukcije, a so jo vseeno prijavili v Bruselj. »Veste, kakšen pogrom bi bil, če se ne bi prijavili,« je odgovoril minister. Nedodelano vlogo so poslali v Bruselj samo zato, da bi lahko še naprej greli stolčke.

Za takšno javno infrastrukturo, ki lahko prinaša močno razpršene javne koristi, in to zgolj dolgoročno, je skoraj nemogoče dobiti zasebnega vlagatelja. Zasebnik bo določil višjo ceno svojemu kapitalu, kot bi ga katerakoli mednarodna banka (še posebno v času kapitalskega preobilja). Prednost Luke Koper in Slovenskih železnic je prav to, da niso podrejeni enemu samemu prevladujočemu interesu (posameznih vlagateljev). Kljub naštetemu se za državnobirokratskimi zamudami »drugega tira« skriva ena sama želja prodaje težko prodajljive državne infrastrukture. »Drugi tir je vitalno odvisen od tega, kaj se bo dogajalo z Luko, vlagatelj bo verjetno hotel imeti nadzor nad pristaniščem,« je privatizacijske namene še enkrat priznal minister, ki ima vso podporo pri premieru, čeprav si že skoraj leto dni zaman prizadeva skriti svojo kandidaturno izjavo, da drugega tira Slovenija še dolga leta ne bo potrebovala. Če minister in predsednik vlade samo govorita, kako najpomembnejši je ta projekt, če je drugi tir samo pravljični protokolarni projekt, ki ga predstavniki države nerazumljivo ponosno in samozavestno razkazujejo tujim državnikom in podjetnikom (mimogrede: tujci bolje vedo, kako pomemben je ta tir), potem prazne napovedi, da bodo drugi tir začeli graditi »konec prihodnjega leta«, morda res niso katastrofa. A le dokler iz spomina ne potegnemo, kako pogosto in nespretno ministri reciklirajo obljube.

Toda tu je še odgovornost do naroda in njegovega obstoja. Kako bo narod preživel ob voditeljih, ki zapravljajo ekonomsko narodovo bit? Kdo prevzema to odgovornost in kako?