Družba nadzora

Zakaj želi policija kar brez odredbe sodišča brskati po podatkih o anonimnih uporabnikih spletnih portalov v državi, v kateri strokovnjaki že dobro leto razočarano ugotavljajo, da tožilstvo ne preganja sovražnega govora? Gre za tako rekoč legitimno pravico vsakega poštenega in pametnega represivnega organa, ki praviloma kar hlasta po takšnih in drugačnih podatkih o svojih državljanih, po možnosti na zalogo? Za željo po popolnem nadzoru vseh in vsakogar? Ali pa nemara za subverzivni poskus posameznikov, da tožilstvo vendarle pripravijo do preganjanja sovražnega govora?

Karkoli je v ozadju, če bo policija lahko brez nadzora brskala po komunikacijski zasebnosti državljanov in če bo to po možnosti počela še selektivno, denimo le v primerih, ko državljani razžalijo policiste, bodo zaman prizadevanja, da bo država le zaščitila človekove pravice manjšin in osebno dostojanstvo razžaljenih posameznikov. Ostala bo le zavest, da smo se vrnili v čase, ko je bilo treba temeljito premisliti, kaj bomo izrekli na javnem mestu.

Po ugotovitvah informacijske pooblaščenke policija že doslej ni hotela pridobivati sodnih odredb za svoje preiskave. Tudi tokrat so njeni šefi takoj po sodbi vrhovnega sodišča, ki je dopustila razkritje identitete anonimne avtorice žaljivega spletnega komentarja, izdali nova navodila policistom na terenu. Toda ali je policija tisti organ, ki lahko kompetentno in neodvisno presoja, katera od pravic posameznika pretehta v konkretnem primeru?

Komunikacijsko zasebnost zagotavlja 37. člen ustave, ki govori o varstvu tajnosti občil in pisem. Policija tako lahko pridobiva osebne podatke brez sodne odredbe, če ima za to podlago v zakonu; prometnih podatkov, ki razkrivajo, kdo je s kom komuniciral in kdaj, pa brez sodne odredbe ne bi smela pridobivati.

Prav ta je tista varovalka, ki zagotavlja nepristranskost presoje, denimo pri ugotavljanju utemeljenosti suma storitve kaznivega dejanja pa tudi pri tem, katera od ustavno varovanih pravic, denimo do komunikacijske zasebnosti ali do svobode izražanja, je v vsakem konkretnem primeru močnejša. »Brez te varovalke je posameznik v celoti prepuščen presoji organov pregona,« opozarja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik.

V številnih državah po svetu zaznavajo težnjo represivnih organov po popolnem nadzoru družbe. Policija in druge državne agencije si prizadevajo, da bi lahko do identitete državljanov ali do podatkov o njihovi elektronski komunikaciji prišli le s pisnimi zahtevki in brez odredbe sodišča. Državljani so lahko doslej pričakovali, da njihova identiteta ne bo razkrita, zato so na spletnih portalih zapisali tudi kaj takšnega, kar morda ni bilo všeč večini ali državi. Nekateri med njimi so tudi presegli mejo dobrega okusa ali celo storili kaznivo dejanje. Toda v družbi popolnega nadzora ni niti svobode niti človekovih pravic. Prav zato je za demokracijo ključno, da ima policija dostop do podatkov, a da o tem, kdaj in kako bo do njih dostopala, ne odloča sama.