Družinske kupčije

Drži. Ženske se v Sloveniji po stopnji zaposlenosti uvrščajo v sam vrh EU. Prispevajo k družinskim financam. So tiste, ki najbolj skrbijo za gospodinjstva, so tiste, ki najbolj skrbijo za otroke, bolne in ostarele družinske člane. Ženske so tiste, ki bolj uveljavljajo pravico do porodniškega dopusta, in nekatere so bile celo zelo jezne, ko so jim to poskušali za mesec dni vzeti. Ter jo – kot obvezno – prepustiti očetom. A se to ni zgodilo. V zadnjem predlogu zakonodaje določila, ki na strukturni ravni spodbuja enakopravnejšo delitev obveznosti glede varstva in nege otrok med ženskami in moškimi, ni več.

Na področju družinske politike sta obe levi vladi, ki sta poskušali uveljaviti določene spremembe, doživeli poraz. Čeprav to politiko danes vodi ministrica, ki je tudi v mandatu prejšnje leve vlade veljala za eno večjih zagovornic omenjenih sprememb, zavzetost, predanost, dejstvo, da zares verjame v smiselnost določenih rešitev, nič ne štejejo, če za to ni politične volje, ki bi vsaj papir spravila v življenje. Praksa je tako ali tako druga stvar. Da nekaj očitno resnično škripa, ponazarja tudi dejstvo, da se s tega področja umika celo strokovni kader.

A prenova zakonodaje, ki že dolgo ni več odsev realnega življenja, bi bila potrebna. Razen če vztrajamo, da neplačano delo še naprej ostaja neplačano. Pa ne dobesedno.

Prenova bi bila signal. Da sta tako enakopravnost kot tudi enakost med spoloma nekaj, kar si slovenska družba postavlja za prioriteto. Kajti: obstaja več področij, na katerih še vedno velja velika neenakost med ženskami in moškimi, in obstaja še veliko sfer, kjer vlada prepričanje o ženskem in moškem delu. Tukaj nam bodo morda postregli z resnicami o tem, kaj je naravno in kaj ni, tako kot so nam ob sprejemanju družinskega zakonika. Če je leva politika popustila, da je iz zakona izpustila »moško porodniško«, je krona neuspeha na tem področju, da je zaradi (že spet) političnega miru, ali pa kupčij, iz rok izpustila družinski zakonik. Ja, res je, padel je na referendumu, ampak – ali se kdaj vprašamo, kaj so tisti, ki tvorijo politično voljo, ki jo oblikujejo in izkazujejo, naredili za to, da bi bil rezultat drugačen?

Kriza traja že (pre)dolgo. Nestrpnost, ko ne vemo, ali bo trojka začela pripravljati kovčke ali jih bo, kot jim svetuje finančni minister Čufer, raje razpakirala, prav tako. In v tem času negotovosti, ki se dotika življenja vsakega državljana, je z vidika političnega preživetja zagotovo nesmiselno odpirati občutljivo tematiko, ki ne prinaša bonusnih točk. A z vseh drugih jo pač je.

Očitno je politična nestabilnost res slaba reč za vse. Ne samo zaradi signalov, ki jih oddaja Evropi, in ne zaradi operativnega krča, temveč je stanje že takšno, da se zajeda v prav vsa področja. Sklepanje kompromisov, vzdrževanje zatečenega stanja, četudi slabega. Kdaj bodo torej volitve?