Tiskane izdaje
Kaj to pomeni? To je bilo vprašanje, ki se je včeraj kakor požar razširilo po slovenskih časopisnih hišah po četrtkovi večerni novici, da naj bi tiskani mediji pri krpanju proračunske luknje pomagali s krepko višjim DDV – namesto sedanjim 8,5- s kar 20-odstotnim.
Prvič to pomeni dodatnih ducat centov v proračun pri vsakem natisnjenem izvodu.
Drugič, teh centov v kriznih časih ne bi smeli zaračunati bralcu s podražitvijo časopisa – ne le iz altruističnih nagibov, ampak tudi zato, ker bi to najverjetneje pomenilo dodaten padec prodaje. Časopisne hiše bi torej te cente morale prispevati iz lastnih »proračunov«. Ker so ti blizu rdečih številk, bi bilo krepko zniževanje uredniških stroškov neizogibno. Za manjše medije bi to pomenilo propad, za najmočnejše časopisne hiše pospešeno umiranje na obroke.
Poleg tega bi se, tretjič, z velikimi žrtvami nabran dodatni medijski prispevek pri krpanju državne proračunske luknje komaj kaj poznal. Približno lahko ocenimo – če si že država tega ni dala izračunati do centa natančno –, da si državni proračun z ducatom centov več od vsakega izvoda časopisa od približno 200.000 skupne dnevne naklade petih slovenskih dnevnikov ne bi kaj prida opomogel. O tem, kje vse bi lahko dacarji pobrali tistih deset ali malce več milijonov evrov na leto, ki bi jih zdaj radi iztisnili iz »periodike«, navsezadnje lahko redno prebirate tudi v našem časopisu.
Četrtič, vladna ideja o povečanju DDV za tiskane medije je drastičen odmik od prakse demokratične Evrope. Tam namreč tisk spada v kategorijo zmanjšane ali celo ničelne stopnje DDV.
Petič, z uvedbo časopisom tako očitno škodljivega ukrepa bi sedanja vlada dokazala, da ne razume pomembne vloge tiskanih medijev demokratični družbi. Oziroma da jo razume in jo prav zato hoče uničiti.
