V Uniji se mora z njim strinjati vseh 27 članic. Vsaka ima svoje interese in noben voditelj ne želi z vrha priti domov kot osmoljenec. Kovanje kompromisa v takšnih okoliščinah bo zahtevalo veliko diplomatskih veščin predsednika evropskega sveta Charlesa Michela. Zagotoviti bo moral ne le ustrezno »računovodsko« razmerje med članicami z različnimi interesi, temveč tudi upoštevanje najpomembnejših ciljev EU v 21. stoletju.
Preberite tudi
Bruseljska noč Evrope v nacionalnih barvah
Bruseljska noč Evrope v nacionalnih barvah
Evropa potrebuje milijarde za zeleno preobrazbo, za lovljenje zaostanka v globalni digitalni tekmi, za upravljanje migracij kot prednostne naloge. Težko si je predstavljati, da bi države z večjo politično močjo lahko ubranile naložbe v tradicionalno kmetijstvo v škodo naložbam v raziskave, inovacijam ali varovanju podnebja. Na drugi strani ne bi smela biti nedotakljiva niti kohezijska politika, ki v zadnjih desetletjih v državah prejemnicah ni imela le pozitivnih plati.
Tudi Slovenija v evropskem kontekstu občuti posledice sprememb. Z brexitom je denarja manj, novih nalog je več in država postaja razvitejša. Kljub temu je v proračunskih bitkah še vedno osredotočena na kohezijska vprašanja in razvoj podeželja. Z bruseljskimi milijoni se financira več sto projektov po vsej državi, ki so na terenu pogosto edina konkretna povezava z Unijo. Voditelji bogatih članic EU zato ne bi smeli v vsaki stotinki odstotka videti usodnega vprašanja.
Veliki in vse hitrejši globalni premiki zahtevajo od EU, da se ne izgubi v malenkostnih razpravah. Pred nekaj dnevi smo lahko ugotavljali, kako je pri razvoju umetne inteligence v ozadju Kitajske in ZDA. Predvsem voditelji najpomembnejših članic, ki z velikimi intervjuji in govori radi razpredajo o suvereni in močni Evropi, bodo morali od besed k dejanjem. Nacionalni egoizmi ostajajo ovira na tej poti.