Duša za 50 milijonov

»Če kaj obvladam, so to investicije,« je pred osmimi leti ob prvih pomislekih, da projekt presega celo njegove poslovne akrobacije, dejal ljubljanski župan Zoran Janković. Center Stožice je danes star pet let. Dvojčka (stadion in dvorana) sta v očeh obiskovalcev in kamer sicer simpatična in fotogenična, a sta se na žalost investitorjev, gradbincev in drugih upnikov razvila v »motorično nefunkcionalna petletnika«. Vanju se je zelo veliko vlagalo, toda rezultati bodejo v oči tako kot dotrajani stebri sredi nesojenega trgovskega središča.

Veliko Ljubljančanov je upravičeno ponosnih na sodobno dvorano in stadion, pri čemer Potemkinovo vas vidijo bolj »izkoriščevalsko« kot ljubitelji reprezentance Slovenije, Olimpije, Zdravka Čolića ali OneRepublic. Dolgov, ovadb in inšpekcij pravzaprav nihče več ne šteje, izvajalec Grep je ostal med prisilko in stečajem, potencialni investitorji se pojavljajo le v tabloidih, dogodke, ki bi prinašali spodoben zaslužek, naštejemo na prste ene roke, garažo z večnimi lužami in 1300 parkirnimi mesti obišče manj kot sto vozil na dan, beton brez izolacije izgublja boj z vremenom. Sem ter tja imata dvojčka navdušujoče prebliske (nekaj razprodanih koncertov in tekem ter košarkarsko EP), a že zgolj podatek, da sta bila na stadionu v petih letih vsega dva nenogometna dogodka, pove veliko.

Vse kaže, da Jankoviću, županu z najdaljšim stažem v zadnjih sto letih prestolnice, še tako dolge lovke ne pomagajo pri dokončanju in oživitvi Stožic. Neuspešno je k selitvi nagovarjal trgovce, gostince, klube, nogometno zvezo in najbrž še koga. Duša Stožic, ki bi jo dvojčka dobila s trgovinami, lokali, parkom in P + R, zdaj stane okoli 50 milijonov evrov. Teh nima nihče, še najmanj krepko zadolžena občina. Seveda za stožiško jamo brez dna ni kriv le Janković, je pa prvi med enakimi, ki te investicije pač ni obvladal. Ob petem rojstnem dnevu (si) to lahko prizna, upajmo le, da bo dušo našel prej kot v prihodnjih petih letih.