Dva milijona

Kampanja pred predsedniškimi volitvami se bliža sklepnemu dejanju, ko se bodo kandidati z vso silovitostjo pognali med volivce. Kakor je bilo mogoče predvideti že spomladi, imamo po nekajmesečni neuradni kampanji v igri le tri kandidate. Prvi je sedanji predsednik republike Danilo Türk, drugi bivši predsednik vlade Borut Pahor in tretji evroposlanec SDS Milan Zver. V tem vrstnem redu si sledijo tudi po raziskavah javnega mnenja, pri čemer pa ne kaže prezreti, da ima sedanji predsednik trenutno tolikšno podporo kot oba izzivalca skupaj.

Ključni izziv Danila Türka je ohraniti prednost pred izzivalcema in morda celo zmagati že v prvem krogu volitev. Veliko težja naloga je pred Borutom Pahorjem in Milanom Zverom. Oba morata nadoknaditi velik zaostanek, pri čemer sta si tudi velika tekmeca, saj se potegujeta za glasove v istem volilnem bazenu. Oba sta pred pomembno dilemo: naj se predsednika lotita skupaj ali pa se pred tem med seboj za morebitno uvrstitev v drugi krog spopadeta na nož. In, ključno, kako ostro naj se ga lotita, da ne bi Türka postavila v vlogo žrtve, s katerimi ljudje radi sočustvujejo.

Doslej sta bila v kampanji še najbolj aktivna Pahor in Zver. Zadnji je očitno ocenil, da mu je Pahor s svojo nenavadno kampanjo nabiranja delovnih izkušenj odvzel preveč »kisika«, zato je krenil v sistematično kritiko Pahorja. Tarča Zverove strategije je najšibkejša stran Pahorjeve kandidature – njegov neuspešni premierski mandat. Če je bil slab na čelu vlade, zakaj bi bil dober predsednik republike? Mar ne bi bila Pahorjeva izvolitev pravzaprav nagrada za vse napake, ki jih je storil, napake pa v zdravih družbah kaznujejo – v najboljšem primeru jih odpustijo, nikakor pa ne nagrajujejo. S takšno kampanjo, ki jo je, kot vse kaže, Zver že začel izvajati v zadnjih dneh, bi bil morda lahko uspešen proti sicer veliko bolj všečnemu in spretnemu Pahorju. Toda Zverova težava je, da podpira vlado, ki med volivci ne uživa veliko simpatij.

Na drugi strani je nastop predsednika borčevske organizacije Janeza Stanovnika poskušal izrabiti Pahor. Stanovnikove trditve, da letošnje volitve ne bodo »normalne, ampak bodo plebiscit« o aktualni vladni politiki, je hitro označil za poglabljanje razkola v slovenskem narodu. V njegovi stranki SD pa so to razumeli, kot da se je oče odpovedal svojemu sinu. Za resno stranko nenavadna izjava – toliko bolj, ker je odločitev, da bo borčevska organizacija podprla sedanjega predsednika, stara že več kot mesec dni. Motivi, zakaj SD ubira biblično psihološko čustvene strune, so seveda jasni.

Medtem ko imajo trije kandidati svoje težave, bi bili volivci lahko pred drugačno dilemo, nikakor ne ključno, a kljub vsemu relevantno v času varčevalne histerije. Ena od racionalnih izbir bi lahko bila, da dobimo novega predsednika republike že v prvem krogu – to bi namreč pomenilo okoli dva milijona evrov prihranka. Enajstega novembra na volilno nedeljo bo tako pred volivci listič tudi z vprašanjem za dva milijona evrov.